Sunny Dancer, recenzija pred ogledom: najstniki z rakom, kemotabor in presenetljivo drzna komedija
Komedija o raku, z najstniki, v poletnem taboru. Na papirju ta stavek zveni hkrati genialno in kot popolnoma samomorilska ideja. Sunny Dancer želi plesati prav po tem robu, in sodeč po zasedbi ni brez možnosti. Ali bo ples uspel ali pa bomo dobili le znani recept za solze v novi embalaži, bo pokazal šele ogled.
Močna igralska ekipa in drzna tema: če si film res upa smejati, je lahko eno prijetnejših presenečenj leta.
Podatki o filmu
| Režija | George Jaques |
|---|---|
| Igrajo | James Norton, Ruby Stokes, Bella Ramsey, Neil Patrick Harris, Jessica Gunning, Conrad Khan |
| Žanr | Komedije |
| Država | Angleški filmi, Nemški filmi |
O čem govori? Kemoterapija, le da v poletnem taboru
Glavna junakinja je 17-letna Ivy, ki ima že tako dovolj težav: bori se z rakom. Starši ji naložijo še eno breme in jo vpišejo v tabor, ki ga Ivy sama imenuje kar »kemoterapevtski tabor«. Že iz tega vzdevka je čutiti, da film ne cilja na žalostne klavirske pasaže, temveč na trpek, ironičen najstniški humor z zavijanjem oči.
V taboru se Ivy znajde med skupino posebnežev, ki ji nepričakovano postanejo prijatelji, in rezultat je poletje, ki ga ne bo nikoli pozabila. Toliko vemo in, iskreno, toliko je dovolj. Postavitev je znana: nejevoljna junakinja, prisilna skupnost, led, ki se počasi tali. Kaj bo iz tega nastalo, ni odvisno od osnovne zamisli, ampak od tega, kako predrzni si bodo ustvarjalci upali biti.
Zasedba, zaradi katere sploh pozorno spremljamo
Bodimo iskreni: neznana britansko-nemška najstniška komedija bi zlahka potonila v poplavi jesenskih premier, če na plakatu ne bi bilo takšnih imen. Bella Ramsey je že od Igre prestolov dokazala, da je v vlogah upornih likov z ostrim jezikom nepremagljiva, po seriji The Last of Us pa tudi širše občinstvo ve, koliko teže zmore nesti v vlogo.
James Norton je igralec, ki ti prepriča vse, od romantičnega junaka do izrazito vznemirljivih figur, ime Neila Patricka Harrisa pa je od serije Kako sem spoznal vajino mamo skoraj zagotovilo, da nekdo na platnu natanko ve, kje tiči šala. Jessica Gunning ima po seriji Mali jelenček za sabo eno najbolj nepozabnih britanskih vlog zadnjih let, in če ji film nameni le polovico toliko prostora, se je že splačalo.
Ob njih so še Ruby Stokes, Conrad Khan in Shalom Brune-Franklin, torej mlajša generacija, na kateri bo slonela verodostojnost skupine posebnežev. Kdo koga igra, uradni podatki zaenkrat ne razkrivajo, zato tu ne bom ugibal. Gotovo pa je, da najstniški film le redko starta s toliko talenta.
George Jaques in režijsko tveganje
Film je režiral George Jaques, in tu se pojavi vprašaj. Pri takšni temi je režiser najpomembnejši človek v ekipi, saj mora odločiti, kdaj se je dovoljeno smejati in kdaj je treba pustiti, da dela tišina. Če je preveč previden, bo izdelek kičast, če je preveč drzen, bo neokusen.
Upam, da bomo dobili nekaj bolj surovega in iskrenega, morda tudi bolj prostaškega, kot je sterilna zgodba za dobro počutje v slogu šolske učne ure. Mladi, ki živijo z boleznijo, o svoji usodi tudi sami ne govorijo vljudno, in film, ki bi to upošteval, bi bil zame pravo osvežilo.
Zakaj bi lahko bil dober: smeh kot strategija preživetja
Komedija o bolezni ni nov žanr, in ko deluje, deluje zelo dobro. Najboljši primerki so razumeli, da humor ni nespoštovanje, temveč samoobramba. Kdor je kdaj sedel na bolnišničnem hodniku, ve, da se prav tam izrečejo najtemnejši in najsmešnejši stavki.
- Dinamika skupine: zbirka posebnežev je klasična, a hvaležna postavitev, če vsak lik dobi lastno osebnost.
- Britanski humor: otoške komedije že dolgo znajo bolečino postreči suho in zbadljivo.
- Odrasli liki: če Norton, Harris in Gunning niso le kulisa, lahko film pokaže tudi plat staršev in skrbnikov.
- Poletno vzdušje: tabor kot prizorišče nosi občutek svobode in minljivosti, ki je pri takšni zgodbi dvakrat močan.
Kje lahko spodrsne? Senca Netflixove šablone
Največja nevarnost je, da se film postavi v vrsto. Zgodb o tem, kako nejevoljen najstnik med poletjem najde prijatelje, je bilo posnetih že toliko, da gledalec prelomne točke napove skoraj vnaprej. Če Sunny Dancer prehodi le to pot, bo kljub dobrim igralcem hitro pozabljen.
Druga past je menjava tona. Takšni filmi so pogosto v prvi uri smešne, živahne najstniške komedije, nato pa v tretjem dejanju nenadoma potegnejo ročno zavoro in sledi obvezno točenje solz. To ni nujno slabo, a deluje le, če je bilo prej dobro zgrajeno. Če je jok izsiljen in ne zaslužen, gledalec to začuti.
Tretje vprašanje je, ali bodo člani skupine posebnežev resnični ljudje ali le posamezne lastnosti. V šibkejših delih žanra stranski liki pogosto služijo zgolj razvoju glavne junakinje. Pri takšni zasedbi bi bilo to pravo zapravljanje.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za tiste, ki imajo radi trpek britanski humor in najstniške filme, ob katerih se smejiš in jočeš hkrati, ter za vse, ki bi zaradi Belle Ramsey ali Jessice Gunning šli na karkoli.
- Raje izpusti, če: Kdor mu je bolezen trenutno preblizu ali preveč osebna tema, ali kdor že v osnovi ne prenese predvidljivega loka najstniških dram, naj raje počaka na prve odzive.
Če ti je všeč, poglej tudi: Krive so zvezde (2014), Me and Earl and the Dying Girl (2015), 50/50 (2011), Little Miss Sunshine (2006)
Pogosta vprašanja
O čem govori Sunny Dancer?
Starši 17-letno Ivy, ki se bori z rakom, vpišejo v tabor, ki ga sama imenuje »kemoterapevtski tabor«. Tam med skupino posebnežev nepričakovano najde prijatelje in preživi nepozabno poletje.
Je film primeren za otroke?
Za mlajše otroke ga zaradi teme ne priporočamo, namenjen je predvsem starejšim najstnikom in odraslim.
Kdo igra v filmu Sunny Dancer?
James Norton, Ruby Stokes, Bella Ramsey, Neil Patrick Harris, Jessica Gunning, Conrad Khan in Shalom Brune-Franklin.
Kdo je režiral film?
Britansko-nemško komedijo je režiral George Jaques.
Bi preživel poletje v kemotaboru?
Jaz grem v kino, in to ne le iz dolžnosti. Tema filma Sunny Dancer je občutljiva, žanr prenatrpan, a zasedba je tako močna, da že sama po sebi daje razlog za upanje. Če bo George Jaques pogumen in si bo upal ubrati svobodnejši, bolj surov ton, je to lahko eden tistih redkih filmov, po katerih iz dvorane prideš nasmejan in malce smrkajoč. Če bo previden, bomo dobili prikupen, a hitro pozabljen najstniški film. Moje pričakovanje je previdno, a iskreno zaupanje: ko pride na platna, bomo videli, kdo je imel prav.