Primavera, recenzija: violina izza zidov beneške sirotišnice
Nekaterim filmom vzdušja ni treba posebej ustvarjati, ker je vzdušje že njihova tema. Primavera je prav tak film. Italijansko francoska kostumska glasbena drama Damiana Michieletta nas popelje v beneško sirotišnico, kjer dekleta dobijo v roke inštrumente, o njihovi usodi pa odloča nekdo drug. Cecilia, violinska virtuozinja, v tej kletki išče lasten glas.
Lep, strasten in z glasbo povsem osvajajoč biografski film, ki včasih bolj zaupa vzdušju kot dramaturgiji, a se na koncu več kot izplača.
Podatki o filmu
| Režija | Damiano Michieletto |
|---|---|
| Igrajo | Tecla Insolia, Michele Riondino, Andrea Pennacchi, Fabrizia Sacchi, Valentina Bellè, Stefano Accorsi |
| Žanr | Biografski filmi, Glasbeni filmi |
| Dolžina | 110 min |
| Država | Italijanski filmi, Francoski filmi |
Sirotišnica, kjer je glasba izhod. Ali pa tudi ne
Zgodba se odvija na začetku 18. stoletja v Benetkah, za zidovi Ospedale della Pietà. To ni običajna sirotišnica: dekleta tu dobijo resno glasbeno izobrazbo in igrajo na taki ravni, da jih hodijo poslušat obiskovalci iz vse Evrope. Na prvi pogled zveni skoraj idilično, a kmalu postane jasno, da talent tu ne pomeni svobode, temveč nekakšno okrašeno ujetništvo.
V tem svetu živi Cecilia, violinska virtuozinja, ki čaka na boljšo prihodnost. Kakšna je ta boljša prihodnost? Izhodišče filma je neusmiljeno iskreno: za pomanjkanje česa boljšega poroka. Ta en sam podatek pove o obdobju več kot ura kostumske parade. Dekle, ki igra genialno, njeno največje upanje pa je, da jo bo nekdo vzel za ženo. Iz te napetosti zraste ves film in po mojem mnenju je to odlična podlaga za biografsko dramo.
Razkrivati ne bom ničesar, konkretne preobrate je vredno odkriti v kinu. Lahko pa rečem, da bo vsak, ki pričakuje suhoparno muzejsko vodenje, prijetno presenečen.
V Vivaldijevi senci, a ne o njem
Ob Benetkah, violini in Pietà vsakdo takoj pomisli na Štiri letne čase. Kdor vsaj malo pozna glasbeno zgodovino, ve, da je imel Antonio Vivaldi v glasbenem življenju Pietà pomembno vlogo. Moč filma pa je po mojem prav v tem, da premakne fokus: ne slavi genija velikega skladatelja, temveč dekleta, ki so njegovo glasbo dejansko izvajala in katerih imena je zgodovina večinoma pozabila.
Ta premik pogleda je zelo sodoben, a ne vsiljiv. Nimam občutka, da bi me film poučeval, preprosto obrne kamero tja, kamor doslej skoraj nihče ni gledal. Tudi naslov Primavera, pomlad, je v tem smislu zgovoren: nov začetek za junakinjo in nov začetek za pripoved o dobro znani zgodbi.
Tecla Insolia in ostali: obrazi, ki znajo molčati
Igralska zasedba je za italijanske razmere izrazito močna. Tecla Insolia, Michele Riondino, Andrea Pennacchi, Fabrizia Sacchi, Valentina Bellè in Stefano Accorsi skupaj tvorijo ekipo, v kateri se mlajša generacija in izkušeni veterani lepo dopolnjujejo. Stefano Accorsi je mednarodnemu občinstvu najbolj znan in tudi tokrat prinese tisto, zaradi česar ga imamo radi: zadržan je, a s svojo prisotnostjo napolni prostor.
Najbolj mi je bilo všeč, da igralci v tem filmu ne le govorijo, temveč tudi molčijo. V glasbeni drami je tišina vsaj tako pomembna kot zvok, pogledi deklet in drobne geste med vajami pa pogosto povedo več kot dialogi. Med mladimi igralkami je čutiti skupnostno energijo, ki je nujna za zgodbo, postavljeno za zidove zaprte ustanove.
Če bi moral koga izpostaviti, bi izpostavil celoten ansambel: redko vidim kostumski film, v katerem ne čutim, da igralci nosijo kostume.
Damiano Michieletto, operni režiser na filmskem platnu
Ime Damiana Michieletta je znano predvsem ljubiteljem opere, saj se je uveljavil kot gledališki režiser. To ozadje se na filmu pozna, v najboljšem pomenu besede. Michieletto ve, kako glasbo obravnavati kot dramo, ne kot zvočno kuliso ali ilustracijo. Glasbeni prizori zgodbe ne ustavljajo, temveč jo poganjajo naprej, in to je pri takem filmu najpomembnejše.
Odrsko razmišljanje pa se včasih maščuje. Ponekod je kompozicija preveč lepa, preveč postavljena, kot bi gledali tablo namesto gibljive slike. Mene to ni posebej motilo, a kdor ima raje bolj živahne kostumske filme z ročno kamero, se mu bo forma tu in tam zdela toga.
Benetke so seveda hvaležno prizorišče in vizualna podoba filma je temu primerno čudovita. Notranjost v soju sveč, hladni kamniti zidovi in topel les inštrumentov ustvarjajo kontrast, ki ga je na velikem platnu pravi užitek gledati.
Kjer je violina močnejša od scenarija
Zdaj pa manj navdušen del. 110 minut ni veliko, pa vendar sem v srednji tretjini začutil nekaj praznega teka. Izhodišče je tako močno, da se film z njim včasih kar zadovolji in dramskih niti ne zategne vedno dovolj. Vsi stranski liki ne dobijo toliko prostora, kot bi si ga zaslužili, in pri tako dobrih igralcih je to nekoliko moteče.
Hkrati se tak potrpežljiv ritem sklada s temo: gre za svet, v katerem je življenje deklet večinoma sestavljeno iz čakanja. Morda je počasnost deloma namerna in film želi to ujetost dati občutiti tudi gledalcu. Pri meni je delovalo napol.
Glasba pa odtehta vse. Brez pretiravanja: tudi če bi šel v kino samo zaradi zvočne podobe, bi se splačalo. Prizori z violino imajo v sebi nekaj katarzičnega, kar sega daleč čez zgodovinsko zveste kulise.
Zakaj glasbena kostumska drama ni film za vso družino?
Marsikoga bo morda presenetilo, da Primavera ni prijazen nedeljski film za vso družino, kakršnega bi si človek predstavljal ob omembi baročne glasbene drame. Obdobje, v katerem je najboljša možnost nadarjenega dekleta poroka, nikakor ni pravljično, in film se niti ne trudi, da bi ga tako prikazal. To se mi zdi prav vrlina: resnosti teme ne posladka.
Kdor bi šel v kino z mlajšimi najstniki, naj to upošteva. Za starejše gledalce pa je lahko odlično izhodišče za pogovor o talentu, svobodi in o tem, kdo sme odločati o življenju ženske.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Ljubiteljem klasične glasbe, oboževalcem kostumskih biografskih filmov in vsem, ki imajo radi zgodbe, ki v ospredje postavijo pozabljene ljudi iz zgodovine.
- Raje izpusti, če: Tistim, ki si želijo hitrega dogajanja s številnimi preobrati, ali ne prenesejo počasnejših evropskih dram, zgrajenih na vzdušju.
Če ti je všeč, poglej tudi: Amadeus (1984), Portret dekleta v ognju (2019), Immortal Beloved (1994), Tár (2022)
Pogosta vprašanja
O čem govori film Primavera?
Dogaja se na začetku 18. stoletja v Benetkah, v sirotišnici Ospedale della Pietà, kjer se dekleta učijo igrati na inštrumente. Glavna junakinja je violinska virtuozinja Cecilia, ki čaka na boljšo prihodnost, za pomanjkanje česa boljšega na poroko.
Koliko traja film?
Primavera traja 110 minut.
Kdo je režiral film Primavera?
Film je režiral Damiano Michieletto.
Kdo igra v filmu?
V filmu igrajo Tecla Insolia, Michele Riondino, Andrea Pennacchi, Fabrizia Sacchi, Valentina Bellè in Stefano Accorsi.
Se splača v kino na baročni violinski koncert?
Po mojem da, še več: ta film je vredno pogledati prav v kinu, z dobrim ozvočenjem in na velikem platnu. Primavera ni brez napak, v srednjem delu se zadrži in vseh likov ne razvije tako, kot bi jih lahko. Ima pa nekaj, kar večini kostumskih biografskih filmov manjka: pravo strast in svež pogled. Damiano Michieletto ni posnel še enega filma o geniju, temveč pripoveduje o dekletih, brez katerih glasba genijev nikoli ne bi zazvenela. Če vas je kdaj spreletel srh ob violinskem solu, ga ne zamudite.