Yön lapsi, recenzija: v globini finskega gozda je materinstvo najtemnejša groza
Obstaja strah, ki ga na zabavi pred rojstvom otroka nihče ne izreče na glas: kaj, če je z mojim otrokom nekaj hudo narobe? Yön lapsi gradi prav na tej neizrekljivi misli in jo v tišini finskih gozdov zavija toliko časa, da gledanje postane skoraj telesno neprijetno. Hanna Bergholm vas noče le prestrašiti, hoče se vam zalesti pod kožo. In to ji večinoma uspe.
Tesnobna, drzna in mestoma neusmiljeno neprijetna grozljivka o materinstvu, ki bolj boli kot straši, in prav zato ostane v spominu.
Podatki o filmu
| Režija | Hanna Bergholm |
|---|---|
| Igrajo | Seidi Haarla, Rupert Grint, Pamela Tola, Pirkko Saisio, Rebecca Lacey, John Thomson |
| Žanr | Filmske drame, Grozljivke |
| Dolžina | 92 min |
| Država | Finski filmi |
Idila sredi gozda, ki to nikoli ni bila
Izhodišče je namerno preprosto. Saga in njen britanski mož Jon se vrneta v njeno otroško domovanje, odmaknjeno hišo globoko v finski naravi, v upanju, da si bosta tam ustvarila popolno družinsko življenje. Rodi se jima otrok in od tod naprej vse počasi drsi navzdol. Saga čuti, da z njenim sinom nekaj ni v redu, okolica pa jo ves čas miri, češ da gre le za utrujenost, hormone in novo situacijo.
Več vnaprej ni vredno vedeti in iskreno povedano tudi ne bom izdal ničesar več. Moč filma je v tem, kako se to izhodišče plast za plastjo temni. Zakon razpada, Jon obupano skuša držati družino skupaj, Saga pa je s svojim sumom vse bolj osamljena. Grozljivo resnico o novorojenčku sluti le ona, gledalec pa sedi v enako mučnem položaju kot ona: naj verjame njej ali vsem ostalim?
Hanna Bergholm znova brska po družinskem gnezdu
Kdor je videl Bergholmin prejšnji celovečerec, finsko telesno grozljivko Pahanhautoja, ki je požela veliko mednarodne pozornosti, natanko ve, kaj ga čaka. Režiserka obožuje pastelno, kot iz izložbe vzeto družinsko površje, še bolj pa trenutek, ko izpod njega pokuka nekaj sluzastega, utripajočega in nagonskega. Yön lapsi je logično nadaljevanje te zamisli: tam je meso dobila napetost med najstnico in njeno materjo, tu materinstvo samo.
Ena največjih Bergholminih odlik je, da se ji nikamor ne mudi. Dvaindevetdeset minut je zbitih, a film vseeno ne hiti k naslednjemu šoku. Pusti, da delajo tišina, temna drevesa in stene hiše. Ko pa udari, zares udari in ne prizanaša. To ni grozljivka, v kateri vas glasba vnaprej opozori, da bo zdaj nekaj skočilo iz teme. Je tista vrsta, pri kateri po dolgem, mirnem kadru opazite, da zadržujete dih, in sploh ne veste natanko, zakaj.
Tisti, ki na plečih nosijo grozo
Igralska zasedba je zanimiva mešanica. Na eni strani finska ekipa: Seidi Haarla, Pamela Tola in v finski kulturi nepogrešljiva Pirkko Saisio. Na drugi britanski kontingent: Rebecca Lacey, John Thomson in seveda Rupert Grint, ki ga večina še vedno pozna kot Rona Weasleyja, čeprav zadnja leta sprejema izrazito pogumne, temne vloge. Kdor ga je videl v seriji Servant M. Nighta Shyamalana, ve, da se v napetih, tesnobnih nočnih morah okoli dojenčka počuti povsem domače.
Film pa je jasno zgrajen na materinem duševnem stanju in osrednja vloga odloča, ali celota deluje. Na srečo deluje. Igra je zadržana, skoraj moteče verodostojna in prenaša prav tisto negotovost, od katere film živi: Sagi hkrati verjamemo in se zanjo bojimo. Stranski liki, ki jo mirijo, zamahujejo z roko in se izgovarjajo, so vsaj tako strašljivi kot sama grožnja, ker je njihovo vedenje znano. Vsak pozna nekoga, ki tako govori z izčrpano, prestrašeno mlado mamo.
Kaj res zadene
- Pogum teme. O temni plati obdobja po porodu film redko spregovori tako odkrito. Ne pridiga, a jasno je, da sta molk in zmanjševanje težav vsaj tako strupena kot katera koli nadnaravna sila.
- Prizorišče. Finski gozd tu ni kulisa, temveč lik. Lep, neskončen in popolnoma brezbrižen. Ni kam bežati, ni koga poklicati, in ta osamljenost leže na vsak prizor.
- Razpad zakona. Najkrutejši prizori pogosto niso grozljivi elementi, temveč dva odrasla, ki se vse manj razumeta. Jonovo obupano oklepanje družinske enotnosti je včasih bolj boleče od katerega koli šokantnega kadra.
- Mešanje žanrov. Drama in groza se tu zares prepleteta, ne tečeta vzporedno. Zato je film več kot le spretno strašenje.
Kje mehanizem zaškripa
Ni vse popolno. Kdor pričakuje klasično, hitro grozljivko z obilico nenadnih preplahov, lahko v prvi polovici hitro izgubi potrpljenje. Bergholmin tempo je zavestno počasen in so trenutki, ko gradnja vzdušja deluje bolj kot capljanje na mestu. Tudi metafora je precej prozorna: kdor je kdaj bral ali gledal grozljivko o materinstvu, bo kmalu zaslutil, kam pelje misel. To ni nujno slabo, a moč presenečenja je zato manjša.
Drugo tveganje je pretirana neprijetnost. Bergholm se ne boji telesnih, gnusnih, drobovinskih prvin in pri nekaterih bo film zato prevesil v območje, kjer ne prevladuje več strah, temveč gnus. Stvar okusa, a bolje je vedeti vnaprej. In kdor je pred kratkim postal starš ali pričakuje otroka, naj si dvakrat premisli, ali si ga želi ogledati prav zdaj.
Rosemaryjin vnuk med smrekami
Yön lapsi je del dolge in spoštovanja vredne tradicije. Od Polanskega klasike vemo, da so materinstvo, nosečnost in otrok ena najplodnejših tal za grozo, saj segajo do naših najglobljih, najbolj prvinskih strahov. The Babadook je odnos med žalovanjem in izčrpano mamo pripeljal do nočne more, Hereditary pa družinsko travmo. Bergholmin film se lepo vključi v to vrsto, a skandinavska hladnost, tesnobna bližina narave in režiserkin značilni, nekoliko groteskni pogled mu dajo lasten obraz.
Prepletanje angleško govorečih in finskih igralcev doda še eno plast: Saga se vrača domov, Jon je v tem svetu tujec, in tudi ta kulturna razdalja pronica v razpoke zakona. To ni glasno sporočilo, prej tiho, nenehno trenje v ozadju.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za tiste, ki imajo radi počasi grajeno psihološko grozo in prenesejo film, ki jih ne izpusti niti po odjavni špici. Za ljubitelje filma Pahanhautoja obvezno.
- Raje izpusti, če: Za tiste, ki si želijo hitrega tempa in nenadnih preplahov ali slabo prenašajo telesno, drobovinsko grozo. Tudi svežim staršem in nosečnicam ga ni treba gledati ravno zdaj.
Če ti je všeč, poglej tudi: Rosemary's Baby (1968), The Babadook (2014), Hereditary (2018), The Omen (1976)
Pogosta vprašanja
O čem govori film Yön lapsi?
Saga in njen britanski mož Jon se preselita v njeno otroško domovanje globoko v finskih gozdovih. Po rojstvu otroka je Saga vse bolj prepričana, da z njenim sinom nekaj ni v redu, medtem ko njun zakon razpada.
Koliko traja Yön lapsi?
Film traja 92 minut.
Kdo je režiral Yön lapsi?
Film je režirala finska režiserka Hanna Bergholm.
Kdo igra v filmu Yön lapsi?
Glavne vloge igrajo Seidi Haarla, Rupert Grint, Pamela Tola, Pirkko Saisio, Rebecca Lacey in John Thomson.
Bi se z njim podali v temno finsko noč?
Yön lapsi ni film, ki ga gledaš s pokovko v roki in ob vreščanju s prijatelji. Prej je tisti, po katerem tiho odideš iz dvorane in se ti še dneve vračajo posamezni kadri in stavki. Hanna Bergholm znova dokazuje, da je družinsko gnezdo eno najstrašljivejših prizorišč grozljivk in da je najhujša pošast včasih tista, o kateri nihče noče govoriti. Ni brez napak, mestoma je prepočasen, mestoma preveč predvidljiv, a je pogumen, oseben in tesnobno učinkovit. Če prenesete tovrstne zgodbe, pojdite in s seboj vzemite nekoga, s komer se boste lahko potem pogovorili. Potrebovali ga boste.