Clayface, predhodna recenzija: hollywoodska zvezda, ki se stali v pošast
Redko se zgodi, da je v povzetku grozljivke najbolj srhljiva beseda ljubezen. Clayface pripoveduje o razpadu hollywoodske zvezde, ki po skrivnostnih poskusih postane maščevalno bitje, in pri meni je ta zasnova takoj sprožila vse alarme, v najboljšem smislu. 22. oktobra bomo izvedeli, ali nam James Watkins res prinaša grozo telesa in duše ali le še eno gumijasto pošast.
Na papirju ena najdrznejših grozljivk te jeseni, ki bo glede na režiserjevo preteklost bolj kot oči obremenila vaš želodec.
Podatki o filmu
| Premiera v Sloveniji | 22. 10. 2026. |
|---|---|
| Režija | James Watkins |
| Igrajo | Max Minghella, Naomi Ackie, Eddie Marsan, Tom Rhys Harries, David Dencik, Francesca Corney |
| Žanr | Grozljivke |
| Država | Ameriški filmi |
O čem govori? Zvezda, ki dobesedno izgubi obraz
Uradni opis je skop, in to se mi zdi dober znak. Imamo nekoga, ki je bil nekoč bleščeča zvezda Hollywooda, nato pa se spremeni v pošast, žejno maščevanja. Glavni junak izgublja samega sebe, človek v njem izginja in, kar je najbolj kruto, obledi tudi njegovo najdragocenejše čustvo, ljubezen. Vse to sprožijo skrivnostni znanstveni poskusi, ki ga pahnejo v srhljiv, temačen svet.
To so dejstva in nanje nočem nalagati več. A že iz teh nekaj stavkov se da razbrati marsikaj, kar me zelo vznemirja: to ni klasična zgodba tipa "pošast prihaja, mi bežimo". Tu je pošast sam glavni junak in groza se začne od znotraj. Vprašanje ni, kdo bo umrl, temveč koliko ostane od nekoga, ki postopoma pozablja, zakaj je sploh kdaj ljubil.
Glina kot motiv je genialno preprosta: lahko jo oblikuješ, gneteš, spremeniš v karkoli, in prav zato nima lastne oblike. Natančnejšo metaforo za Hollywood si je težko izmisliti. Ob naslovu se marsikomu utrne Batmanov nasprotnik Clayface iz stripov DC, a po vsem, kar vemo, želi ta film delovati predvsem kot grozljivka in tragedija posameznika, ne pa kot superjunaško pretepanje.
James Watkins, mojster neprijetnih minut
Če vprašate mene, je najmočnejši argument v prid filmu ime režiserja. James Watkins ni ustvarjalec, ki bi vas strašil, temveč vas duši. Eden Lake je še danes eden najbolj neusmiljenih britanskih trilerjev, kar sem jih videl, film, po katerem imaš še dneve grenak priokus v ustih. Ženska v črnem je bila klasična zgodba o duhovih, polna zadušljivega zraka in staromodnega vzdušja, z ameriško različico filma Speak No Evil pa je pokazal, da odlično obvlada tanko mejo med družabno nerodnostjo in odkritim nasiljem.
Skupno vsem tem filmom je, da Watkinsa zanima, kaj se zgodi s človekom, ko z njega odpade civiliziran lošč. Prav to je tudi surovina filma Clayface. Zvezdnik, ki je doslej živel od površine, od podobe, od svojega obraza, zdaj prav to izgublja. Boljše ujemanje režiserja in teme si je težko predstavljati.
Nečesa pa ne vemo: kako domače se Watkins počuti v večji, na učinkih zgrajeni grozljivki. Doslej je bila njegova moč bolj zadržana, prizemljena tesnoba. Če jo uspe prenesti v pošastni film o preobrazbi, bo to velik met. Če pa učinki prevzamejo poudarek, se lahko izgubi prav tisto, v čemer je najboljši.
Zasedba brez šibkega člena
Seznam igralcev ne stavi na superzvezdnike, ki bi se bleščali s plakatov, temveč na zanesljive, značajske igralce, in po mojem je to premišljena odločitev.
- Max Minghella vam je morda znan iz serije Deklina zgodba, kjer je prinesel prav tisto notranje razdvojenost, ki jo taka zgodba potrebuje.
- Naomi Ackie je ena najbolj vznemirljivih vzpenjajočih se igralk zadnjih let. Po filmih Mickey 17 in Blink Twice si težko zamislim boljšo izbiro za vlogo, ki mora grozljivki dati čustveno težo.
- Eddie Marsan je igralec, ki pusti sled že v petih minutah. Kadar mora nekdo v filmu izžarevati moralno dvomljivo, hladno grožnjo, je instinktivno prava izbira, čeprav še ne vemo, koga tu igra.
- Ob njih zasedbo dopolnjujejo Tom Rhys Harries, David Dencik, Francesca Corney, Wil Coban in Jake Curran.
Kdo koga igra, uradni podatki ne razkrivajo, zato tudi sam ne bom ugibal. Gotovo pa je, da zna vsak v tej ekipi delati zadržano, z drobnimi gestami, in v filmu, kjer je bistvo počasno izginjanje človeka, je to vredno zlata.
Zakaj bi lahko bil zelo dober
Telesna groza v zadnjih letih doživlja preporod, in to ne po naključju. Naše telo je danes pod nenehnim nadzorom: filtri, posegi, lov za mladostjo. Film o fizičnem in duševnem razpadu hollywoodske zvezde zadene naravnost v ta živec. Substanca je pokazala, da je občinstvo pripravljeno na tako neusmiljeno iskreno, groteskno ogledalo.
Druga močna točka je ljubezen. Redko zapišem, da pri grozljivki komaj čakam na romantično nit, a tu je lahko prav ona ključ. Največja groza ni, da nekdo postane pošast, temveč da ob tem ve, kaj izgublja. Če Watkins to zavedanje ohrani, film ne bo le strašljiv, temveč tudi boleč, najboljše grozljivke pa vedno malo bolijo.
In tu je še upanje na praktične učinke. Glinasto, nenehno spreminjajoče se bitje skorajda prosi za ročno izdelane, otipljive trike. Če gre film v to smer, bo za ljubitelje žanra pravi praznik.
Kje se lahko zalomi
Zdaj pa še kvarjenje veselja. Izraz "skrivnostni znanstveni poskusi" je dvorezen meč. Iz njega lahko nastane napeta, klavstrofobična zgodba, lahko pa tudi kup razlaganja iz ust likov v belih haljah, ki ubije skrivnost. Taki filmi pogosto padejo prav tam, kjer želijo vse pojasniti.
Drugo tveganje je maščevalna nit. "Pošast, žejna maščevanja" se zlahka prevesi v navaden slasher o obračunavanju, kjer tragični junak postane preprost stroj za ubijanje, film pa pozabi, zakaj smo sploh začeli navijati zanj. Če bi bilo tretje dejanje le zaporedje odkljukanih žrtev, bi bilo škoda te izhodiščne ideje.
In nazadnje naslov. Komur ime prikliče stripovskega zlikovca, lahko pričakuje povsem drug film od tistega, ki ga bo dobil. Moj nasvet: v kino pojdite s pričakovanjem grozljivke, ne superjunaške akcije, pa razočaranja ne bo.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za tiste, ki imajo radi telesno grozo s psihološko globino, počasi stopnjevano, tesnobno vzdušje, in za vse, ki so dobili kurjo polt že ob prejšnjih filmih Jamesa Watkinsa.
- Raje izpusti, če: Za tiste, ki pričakujejo lahkotno srhljivko na osnovi nenadnih preskokov ali dinamično stripovsko akcijo, in za vse, ki ne prenesejo grotesknih telesnih preobrazb.
Če ti je všeč, poglej tudi: The Fly (1986), Substanca (2024), Videodrome (1983), Eden Lake (2008), Joker (2019)
Pogosta vprašanja
Kdaj pride Clayface v slovenske kinematografe?
Slovenska premiera je napovedana za 22. oktober 2026.
O čem govori Clayface?
O nekdanji hollywoodski zvezdi, ki po skrivnostnih znanstvenih poskusih postane maščevalna pošast, pri tem pa postopoma izgublja samega sebe in tudi občutek ljubezni.
Kdo je režiral Clayface?
Film je režiral James Watkins.
Kdo igra v filmu Clayface?
V zasedbi so Max Minghella, Naomi Ackie, Eddie Marsan, Tom Rhys Harries, David Dencik, Francesca Corney, Wil Coban in Jake Curran.
Se splača rezervirati vstopnico za 22. oktober?
Po mojem da, in to krepko. Clayface stoji na zamisli, iz katere bo nastala bodisi ena najbolj nepozabnih grozljivk leta bodisi spodoben, a pozabljiv pošastni film, srednjo pot si tu težko predstavljam. Glede na režiserjevo dosedanjo pot in kakovost zasedbe stavim na prvo možnost. Če vam je všeč, ko grozljivka ne skače nate iz temnih kotov, temveč se ti počasi naseli pod kožo, tega filma ne zamudite. Moja pričakovana ocena: močnih 8 od 10, s pogojem, da bo tudi tretje dejanje zdržalo vložek.