Le Chant des forêts, predhodna recenzija: ko iskanje ene ptice postane skupna tišina treh generacij
Nekatere filme je treba bolj poslušati kot gledati. Novi dokumentarec Vincenta Munierja, Le Chant des forêts, že z naslovom namiguje, da bodo ušesa delala vsaj toliko kot oči. Zbral sem razloge, zakaj ga tako nestrpno pričakujem, in mesta, kjer bi se to tiho, megleno gozdno romanje lahko zataknilo.
Po vsem sodeč bi lahko bila to ena najlepših in najbolj umirjenih kinematografskih izkušenj jeseni, če ste se le pripravljeni upočasniti.
Podatki o filmu
| Režija | Vincent Munier |
|---|---|
| Žanr | Dokumentarni filmi |
| Dolžina | 93 min |
| Država | Francoski filmi |
O čem govori? Ena ptica, en gozd, tri generacije
Zasnova je preprosta in prav zato lepa. Vincent Munier, nagrajeni fotograf narave in filmar, se odpravi v z meglo zavite gozdove Vogezov, a ne sam: z njim gresta njegov oče in najstniški sin. Tri generacije, en nahrbtnik in ogromno potrpežljivosti. Njihov cilj je izsledití vrsto, ki izginja, divjega petelina, iskanje pa jih na koncu pripelje vse do Norveške.
Na poti je vse, zaradi česar človek sploh hodi v gozd: rukajoči jeleni, šumeče sove, surova moč narave in hkrati njena krhka lepota. Po opisu sodeč to ni klasičen poljudnoznanstveni film, ki ga do zadnje minute zapolni pripovedovalec, temveč intimno, osebno potovanje, katerega prava tema je, kako se pozornost in ljubezen do narave prenašata z očeta na sina, z dedka na vnuka.
Priznam, da me je najbolj pritegnila prav ta družinska nit. Dokumentarcev o pticah smo videli že veliko, takšnih, v katerih človek za kamero stoji med lastnim očetom in lastnim otrokom, iskanje pa je pravzaprav predajanje dediščine, pa precej manj.
Kdo je Vincent Munier in zakaj mu velja slediti?
Munierjevo ime je v svetu naravoslovne fotografije skoraj blagovna znamka. Kdor je videl njegova prejšnja dela, zlasti uspešni film o iskanju snežnega leoparda, ve, da zna ta človek ure in dneve negibno čakati na en sam trenutek in to potrpežljivost nekako prenesti tudi na gledalca. Pri njem čakanje ni prazen tek, temveč doživetje samo.
Zato toliko več obeta, da bo tokrat prizorišče francoski gozd, pokrajina, povezana z njegovimi lastnimi koreninami. Ne eksotični vrhovi, ampak megla, smreke, listje in tišina. Če zna kdo iz tako zadržanega gradiva narediti dihajoč film za velik ekran, je to on. Tudi opis filma pravi, da je bil vsak kader sanjan za veliko platno, in glede na Munierjevo dosedanjo pot sem temu pripravljen verjeti.
Glavna vloga pripada zvoku
Naslov ni naključen in po mojem bo prav zvok največje orožje filma. Opis posebej poudarja, da je Le Chant des forêts vizualna in zvočna izkušnja, potopitveni kino. Zame to pomeni, da zvočna montaža tu ni delo v ozadju, ampak del dramaturgije.
Predstavljajte si: v temni dvorani, na dobrem ozvočenju slišite, kako nekje v megli ruka jelen ali kako nad vašo glavo zatrepeta sovja perut. Doma iz zvočnikov prenosnika tega preprosto ni mogoče doživeti enako. Kdor pozna divjega petelina, pa ve, da slovi po nenavadnem, edinstvenem oglašanju, zato imam občutek, da vrhunci filma ne bodo nujno prišli skozi podobo, temveč skozi zvok.
Zato sem zvoku vnaprej dal tako visoko oceno. Če film glasbo postavi v naslov in je režiser vso kariero gradil na pozornosti, je velika verjetnost, da bo ta del sedel.
Kaj ga lahko naredi zares dobrega?
- Počasnost kot darilo. V času, ko je vse zmleto v 15-sekundne posnetke, ima lahko 93-minutni, potrpežljiv, megleni gozdni film skoraj terapevtski učinek.
- Družinska dinamika. Tri generacije skupaj iščejo isto. V tem so nostalgija, slovo in predaja, ne da bi kdo komu karkoli razlagal na dolgo in široko.
- Vložek. Gre za vrsto, ki izginja, zato ima iskanje resnično težo. Ne le lepe slike, temveč tudi tiho opozorilo.
- Menjava prizorišča. Po Vogezih še Norveška, kar bo film vizualno gotovo osvežilo in intimnemu okviru dodalo pustolovski lok.
Če se vse to sestavi, to ne bo le še eden izmed mnogih filmov o naravi, ampak tisti kino, po katerem bi najraje izklopili telefon in se odpravili v najbližji gozd.
Kje se lahko zalomi?
Ne bi bil iskren, če ne bi povedal na glas: ta film ne bo za vsakogar. Največje tveganje meditativnih filmov o naravi je, da se tistemu, ki se nanje ne uglasi, 93 minut lahko zdi zelo dolgih. Kdor pričakuje akcijo, hitro montažo ali tesno zgrajen dramski lok, bo razočaran.
Drugo vprašanje je, kako dobro bo uravnotežena osebna, družinska nit z naravo. Če bo preveč ptic in premalo ljudi, se lahko izgubi tisto toplo človeško jedro, ki koncept dela posebnega. Če bo obratno, lahko film izgubi čisti, opazovalni čar, zaradi katerega imamo radi Munierjeva dela. Zgodbi sem zato dal bolj previdno oceno: pri dokumentarcih, zgrajenih na iskanju, celoto pogosto nese vzdušje, ne dogajanje.
Imam še manjši pomislek: ljubezen, ki se prenaša iz roda v rod, se zlahka prevesi v osladnost. Upam, da bo Munier tudi tu ohranil zadržanost, zaradi katere so njegove podobe vedno verodostojne.
Zakaj ga ne bi smeli prihraniti za doma?
To je film, ki je bil namenoma narejen za kino. Tudi opis poudarja, da je vsak kader sanjan za veliko platno in da je potopitvena zvočna izkušnja njegovo bistvo. Kasneje ga bo seveda mogoče pogledati tudi na pretočnih storitvah, a tam se izgubi prav tisto, zaradi česar si zanj vredno vzeti čas: temna dvorana, tišina in zvok, ki vas obkroži.
V jesenskih mesecih, ko je tudi zunaj megla in tema, je lahko tak film popoln spremljevalec letnega časa. Sam sem si ga že zapisal v koledar.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Fotografom narave, opazovalcem ptic, ljubiteljem počasnih, meditativnih dokumentarcev in vsem, ki bi si radi ogledali lep družinski film s starši ali z najstniškim otrokom.
- Raje izpusti, če: Kdor pričakuje hiter tempo, poljudnoznanstveno pripoved s pripovedovalcem ali napeto dramsko zgodbo, bo ob tem filmu najverjetneje postal nestrpen.
Če ti je všeč, poglej tudi: Le Peuple migrateur (2001), Microcosmos (1996), Océans (2009), La Marche de l'empereur (2005)
Pogosta vprašanja
O čem govori Le Chant des forêts?
Fotograf narave in filmar Vincent Munier se z očetom in najstniškim sinom odpravi v meglene gozdove Vogezov, da bi izsledili divjega petelina, vrsto, ki izginja. Iskanje jih na koncu pripelje do Norveške.
Kako dolg je Le Chant des forêts?
Film traja 93 minut.
Ali je film primeren za ogled z otroki?
Gre za umirjen dokumentarec o naravi in družini, ki je lahko odlična skupna izkušnja zlasti z najstniki. Mlajšim otrokom se lahko počasen tempo zdi prezahteven.
Kdo je režiral Le Chant des forêts?
Režiser je Vincent Munier, nagrajeni francoski fotograf narave in filmar, ki v filmu tudi nastopa.
Kakšne zvrsti je Le Chant des forêts?
Gre za francoski dokumentarni film, ki temelji na vizualni in zvočni izkušnji in je bil ustvarjen posebej za veliko platno.
Je vredno en večer nameniti zvokom gozda?
Po mojem da, a le, če v dvorano sedete z dobrim namenom in odprtimi ušesi. Le Chant des forêts na papirju prinaša vse, kar lahko film o naravi dvigne nad lepo razglednico: oseben vložek, pristno iskanje ptice, ki izginja, in režiserja, ki zna potrpežljivost povzdigniti v umetnost. Če se družinska nit in zvoki divjine najdejo, je to lahko ena najbolj intimnih kinematografskih izkušenj leta. Sam ga čakam in svetujem, da si tudi vi zanj izberete dvorano z dobrim ozvočenjem. Tega filma si ne boste zapomnili z očmi, ampak z ušesi.