A Place in Hell, recenzija pred ogledom: Michelle Williams in Daisy Edgar-Jones v rokah režiserke filma Fair Play
Če kdo zna dva človeka zapreti v isto sobo tako, da gledalec grize nohte, je to Chloe Domont. Režiserka filma Fair Play se vrača z novim filmom in ob pogledu na zasedbo človeku najprej pade na misel samo to: iz tega bodo težave, in to v najboljšem možnem pomenu. A Place in Hell še ni prišel na platna, mi pa že zdaj ugibamo, kako zelo bo bolelo.
Na papirju ena najbolj obetavnih napetih dram prihodnjega leta, ki z dvojcem Michelle Williams in Daisy Edgar-Jones obljublja pravi igralski dvoboj.
Podatki o filmu
| Režija | Chloe Domont |
|---|---|
| Igrajo | Michelle Williams, Daisy Edgar-Jones, José Báez, Michael Benz, Mark Borkowski |
| Žanr | Filmske drame, Trilerji |
| Država | Ameriški filmi |
Kaj vemo in česa ne
Začnimo iskreno: o filmu za zdaj vemo bore malo. Gre za ameriško produkcijo, žanrsko za dramo s primesmi trilerja, režira Chloe Domont, v glavnih vlogah pa nastopajo Michelle Williams, Daisy Edgar-Jones, José Báez, Michael Benz in Mark Borkowski. To je vse. O zgodbi, likih in o tem, kdo komu stoji nasproti, ne moremo z gotovostjo povedati ničesar, in jaz si tudi ne bom ničesar izmišljeval, ker v recenziji pred ogledom ni nič slabšega od tega.
Naslov pa že sam po sebi pove veliko. A Place in Hell, torej prostor v peklu: to ni naslov, ki bi obljubljal romantično komedijo. Prej namiguje, da se bo nekdo nekje znašel v hudi stiski, film pa bo opazoval, kaj človek v takšnem trenutku stori. Preplet drame in trilerja pa je natanko teren, na katerem je Domont najmočnejša.
Chloe Domont, mojstrica neprijetne napetosti
Kdor je videl Fair Play, natančno ve, zakaj se vsak navduši, ko zasliši ime Domont. Tisti film je partnerski odnos in boj za moč na delovnem mestu prepletel tako neusmiljeno, da sem imel še med odjavno špico cmok v želodcu. Ni bilo pregonov ne eksplozij, pa je vseeno deloval kot triler, saj se je napetost gradila iz drobnih premikov med ljudmi, neizrečenih zamer in igric moči.
Takšen slog je redek. Večina režiserjev pri trilerju napetost prepusti zgodbi. Domont jo prepusti likom. Prav zato me tudi pri tem filmu ne zanimajo toliko preobrati, temveč kako bo počasi in metodično razstavila svoje junake. Če bo vsaj pol tako natančna kot v prvencu, utegne biti to eden najzanimivejših filmov sezone.
Drugi film je seveda vedno tveganje. Po močnem prvencu je na režiserju pritisk in mnogi bodisi poskušajo ponoviti isto bodisi pobegnejo predaleč od tega. Radoveden sem, katero pot bo izbrala Domont.
Michelle Williams in Daisy Edgar-Jones: že ta par je vreden vstopnice
Michelle Williams je igralka, od katere preprosto še nisem videl slabe vloge. Brokeback Mountain, Blue Valentine, Manchester by the Sea ali The Fabelmans: v vsakem je z enim samim drobnim gibom obraza povedala več kot drugi z dolgim monologom. Dramski trilerji, zgrajeni na takšnih igralkah, redko razočarajo, saj jih tudi takrat, ko se scenarij spotakne, odnesejo na svojih ramenih.
Daisy Edgar-Jones pa je ena najbolj vznemirljivih vzponov zadnjih let. V seriji Normal People je zablestela s tako krhko in hkrati trdno prezenco, da od takrat spremljam vsak njen korak, Where the Crawdads Sing in Twisters pa sta pokazala, da film zlahka nese tudi na bolj komercialnem terenu.
Obe igralki v istem filmu, pri režiserki, ki stavi prav na napetost med ljudmi? Skoraj bi stavil, da bo igra najmočnejša točka filma. Kakšen odnos bosta imeli na platnu, še ne vemo, a karkoli že bo, ta dvojec veliko obeta.
Stranski igralci José Báez, Michael Benz in Mark Borkowski širši publiki niso tako znani, a v takšni komorni drami lahko prav manj znani obrazi poskrbijo za presenečenje.
Kaj ga lahko naredi res dobrega
- Režijski podpis: Domont je dokazala, da zna iz vsakdanjih situacij narediti dušeč triler.
- Igralska zasedba: tako Williams kot Edgar-Jones znata notranji boj narediti viden.
- Žanrski preplet: srečanje drame in trilerja obljublja film za odraslo, razmišljujočo publiko, kakršnih je na velikem platnu vse manj.
- Vzdušje naslova: temno, tesnobno, intrigantno. Če film zadene ta ton, se ga ne bomo zlahka otresli.
Moč takšnih filmov je navadno v tem, da gledalcu ne pustijo udobno sesti nazaj. Po prejšnjem delu Domont me ne bi presenetilo, če bi bil tudi ta film eden tistih, o katerih se družba prepira še na parkirišču pred kinom.
Kje se lahko zalomi
Ne bi bil pošten, če bi pisal le o navdušenju. Prekletstvo drugega filma je resnično: večji proračun, večja imena in večja pričakovanja včasih odvzamejo tisto surovo, malce predrzno energijo, zaradi katere je prvenec poseben. Če bo Domont šla v preveč varno smer, lahko dobimo dobro odigrano, a pozabljivo dramo.
Drugo tveganje je žanr sam. Dramski trilerji plešejo po tankem ledu: preveč drame in film deluje počasno, preveč trilerja in se izgubi globina likov. Nekateri kritiki so filmu Fair Play očitali, da se je proti koncu preveč razvnel. Zanima me, ali se je režiserka iz tega kaj naučila.
In nazadnje: dokler o zgodbi ni konkretnih informacij, vsa pričakovanja slonijo zgolj na imenih. To je hkrati obljuba in nevarnost.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za tiste, ki imajo radi počasi grajene drame za odrasle, ki temeljijo na napetosti med liki, in za vse, ki jim je Fair Play zlezel pod kožo. Za oboževalce Michelle Williams in Daisy Edgar-Jones obvezno.
- Raje izpusti, če: Če pričakuješ akcijski triler, poln spektakla, ali iščeš lahkotno večerno sprostitev, to najverjetneje ne bo tvoj film.
Če ti je všeč, poglej tudi: Fair Play (2023), Gone Girl (2014), Tár (2022), Black Swan (2010), Whiplash (2014)
Pogosta vprašanja
Kdo je režiral film A Place in Hell?
Film je režirala Chloe Domont, ki je pred tem posnela triler Fair Play.
Kdo igra v filmu A Place in Hell?
V glavnih vlogah nastopajo Michelle Williams, Daisy Edgar-Jones, José Báez, Michael Benz in Mark Borkowski.
Kakšnega žanra je A Place in Hell?
Gre za preplet drame in trilerja.
V kateri državi je film nastal?
A Place in Hell je ameriška produkcija.
Si je film vredno že zdaj zapisati v koledar?
Po mojem ja. Režiserka, ki je s prvim filmom dokazala, da zna iz neprijetnih resnic narediti zabaven in živčen kino, ter dve igralki, ki se znajdeta tudi na najzahtevnejšem čustvenem terenu: takšna kombinacija redko zgreši. Seveda filma še nismo videli in pasti drugega filma so resnične, a moja pričakovana ocena pogumno leze navzgor. Če so napete drame za odrasle tvoj svet, tega filma ne čakaj na pretočnih platformah, ampak si ga oglej v kinu, v temni dvorani, kjer pred njim ni kam pobegniti.