Back to the Beginning: Ozzy's Final Bow, predhodna recenzija: zadnje veliko slovo heavy metala na platnu
Nekateri koncerti so taki, da o njih pripovedujemo desetletja. Po nekaterih pa nič več ni tako, kot je bilo. Back to the Beginning: Ozzy's Final Bow prihaja v kinodvorane in če bo prenesel vsaj polovico tega, kar obljublja naslov, bodo robčki v dvorani pošli hitro. To je predhodna recenzija filma, ki ga kot oboževalec skoraj ni mogoče pričakovati mirne krvi.
Na papirju je to lahko eden najpomembnejših filmskih trenutkov heavy metala. Veliko je sicer še odvisno od same dokumentarne izvedbe, a za oboževalce se obeta kot obvezen ogled.
Podatki o filmu
| Režija | Tim Van Someren, Ben Wainwright-Pearce |
|---|---|
| Žanr | Dokumentarni filmi, Glasbeni filmi |
| Država | Ameriški filmi |
Nazaj tja, kjer se je vse začelo
Naslov ni naključen in kdor je v zadnjem letu ali dveh vsaj z enim očesom spremljal rokovske novice, natanko ve, na kaj meri. Back to the Beginning se je imenoval poslovilni koncert poleti 2025 v Birminghamu, kjer sta Ozzy Osbourne in prvotna zasedba Black Sabbath še zadnjič stopila na oder v mestu, kjer se je vsa zgodba začela. Nekaj tednov pozneje je Ozzy umrl in tisti večer je za nazaj dobil povsem drugo težo. Ni bil več le poslovilni koncert, temveč dejanski sklep celotnega opusa.
Podrobnejših uradnih informacij o vsebini in zgradbi filma za zdaj nimamo, zato se ne bom pretvarjal, da vem, koliko pesmi bo vključenih, kdo bo spregovoril ali koliko gradiva iz zakulisja bomo videli. Zanesljivo vemo tole: gre za dokumentarni in glasbeni film, ameriško produkcijo, ki jo podpisujeta režiserja Tim Van Someren in Ben Wainwright-Pearce. Glede na naslov si težko predstavljamo, da v središču ne bi bil prav tisti večer in pot, ki je vodila do njega.
Zakaj to hkrati boli in je lepo?
Iskreno: takega filma skoraj ni mogoče pričakovati zgolj s strokovnim pogledom. Ozzy ni bil le pevec, bil je lik, ki se je v zadnjega pol stoletja tako ali drugače zapisal v popkulturo skoraj vsake generacije. Za tiste, ki so odraščali v sedemdesetih, so to rifi pesmi Paranoid in Iron Man. Za mlajše uspešnice iz samostojne kariere. Kdor pa je v začetku dvatisočih gledal televizijo, se ga spominja kot malce raztresenega, a ljubeznivega očeta iz njegovega resničnostnega šova.
Ta film, vsaj sodeč po naslovu in času nastanka, vse to zgošča v eno samo točko. Človek, ki se je dolga leta boril z resnimi zdravstvenimi težavami, še enkrat stopi pred občinstvo svojega domačega mesta. Če se bosta režiserja tega gradiva lotila pravilno, ne bomo dobili zgolj koncertnega posnetka, temveč slovo, katerega del bo lahko tudi gledalec. Prav to pričakujem in priznam, da me je tega tudi malce strah.
Dediščina Black Sabbath: brez njih ni metala
Ni pretirano reči, da heavy metala, kot ga poznamo danes, brez Black Sabbath preprosto ne bi bilo. Četverica iz Birminghama, Ozzy Osbourne, Tony Iommi, Geezer Butler in Bill Ward, je konec šestdesetih iznašla zvok, ki je bil težji, temnejši in bolj grozeč od vsega, kar se je takrat vrtelo na radiu. Iommijevi znižano uglašeni rifi, Butlerjev bas in besedila, Wardovo jazzovsko, pa vendar brutalno bobnanje in Ozzyjev neponovljivi, srhljivi glas so skupaj tvorili recept, po katerem so pozneje kuhale tisoče skupin.
Prav zato je vložek takega dokumentarca veliko večji kot pri povprečnem koncertnem filmu. Ne poslavlja se le skupina, s svojim izvorom se lahko sooči cela zvrst. Če bo film to težo znal prenesti, bodo razumeli, zakaj je bilo vse skupaj tako pomembno, tudi tisti, ki v življenju niso slišali niti ene plošče Sabbath.
Naloga režiserjev: ne pokvariti
Tim Van Someren in Ben Wainwright-Pearce sta v precej posebnem položaju. Po eni strani gradivo, s katerim delata, deluje skoraj samo od sebe: pri takem zgodovinskem trenutku že surov posnetek povzroči kurjo polt. Po drugi strani pa je prav zato lahko zgrešiti. Glasbeni dokumentarec lahko zdrsne v dve smeri: ali je preveč sterilen in sestavljen le iz zaporedno naloženih pesmi, ali pa preveč patetičen in gledalcu vsako drugo minuto vsiljuje, da je zdaj čas za solze.
Rad bi videl, da film glasbi pusti dihati. Najboljši koncertni filmi, kot sta klasika skupine Talking Heads Stop Making Sense ali Scorsesejev The Last Waltz, so veliki prav zato, ker režiser noče biti pametnejši od glasbenikov. Dober rez, dobro ujet obraz, pogled med starima glasbenima tovarišema povedo več kot kakršnakoli pripoved. Če bosta režiserja to razumela, sta na konju.
Kje se skriva tveganje?
Ne bi bilo pošteno, ko bi se le navduševal, zato naj pridejo na vrsto tudi strahovi.
- Kakovost zvoka odloča o vsem. Če pri metalskem filmu kinodvoranski zvočni sistem ne grmi in rifi ne stresejo sedeža, vse skupaj izgubi smisel. V tej kategoriji sem dal najvišjo oceno, a to je bolj pričakovanje kot napoved.
- Past prevelikega spoštovanja. Pri poslovilnem filmu je skušnjava velika, da se zgladijo vsi odtenki in ostanejo le lepi trenutki. Zgodba Sabbath in Ozzyja pa ni bila nikoli lepa in gladka, in če bo film to zamolčal, bo lahko izgubil verodostojnost.
- Komu je namenjen? Če je film narejen le za poznavalce, se bodo drugi v njem hitro izgubili. Če pa preveč razlaga, se bodo stari oboževalci dolgočasili.
Nobena od teh nevarnosti ni usodna, a vse tri lahko resno vplivajo na to, ali bo film le lep spomin ali delo, ki si ga bomo čez leta znova ogledali.
V kinu ali doma? Zame to ni vprašanje
Nekatere filme lahko mirne duše počakamo za domači ogled. Ta ni med njimi. Koncertno doživetje, sploh tako pomembno, preprosto spada na veliko platno in pred velike zvočnike. Kdor je kdaj stal na stadionu, ko zazveni rif in več deset tisoč ljudi hkrati zakriči, ve, da tega s kavča ni mogoče doživeti. Kino lahko vsaj nekaj od tega vrne.
Tu je še skupnostni vidik. Tak film je lepo gledati z ljudmi, ki so imeli Ozzyja enako radi. Ne bi se čudil, če bi gledalci na projekcijah ploskali, peli ali preprosto tiho sedeli med odjavno špico. Takšnega skupnega žalovanja in slavja pretočna storitev ne bo nikoli nadomestila.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Vsem oboževalcem Black Sabbath in Ozzyja, ljubiteljem metala in klasičnega rocka ter vsakomur, ki ima rad velika glasbena slovesa na platnu.
- Raje izpusti, če: Kogar trda rokovska glasba pušča hladnega ali kdor pričakuje igrani film z zgodbo in preobrati, se bo verjetno bolje počutil drugje.
Če ti je všeč, poglej tudi: Stop Making Sense (1984), The Last Waltz (1978), Metallica: Some Kind of Monster (2004), This Is Spinal Tap (1984), Bohemian Rhapsody (2018)
Pogosta vprašanja
Kakšne zvrsti je film Back to the Beginning: Ozzy's Final Bow?
Gre za dokumentarni in glasbeni film, torej ne za igrani film, temveč za delo o resnični skupini in glasbenikih.
Kdo je režiral film Back to the Beginning: Ozzy's Final Bow?
Film sta režirala Tim Van Someren in Ben Wainwright-Pearce.
V kateri državi je nastal film?
Back to the Beginning: Ozzy's Final Bow je ameriška produkcija.
Boš zraven na Ozzyjevem zadnjem večeru?
Redki so filmi, ki jih ne čakamo zato, ker nas zanima konec, temveč ker preprosto želimo biti zraven. Back to the Beginning: Ozzy's Final Bow je natanko tak. Moja pričakovana ocena je visoka in velik del tega gre na račun moči gradiva, ne zaslug režiserjev, vsaj za zdaj. Koliko bosta Tim Van Someren in Ben Wainwright-Pearce znala dodati, bo jasno šele po premieri. Sam že zdaj vem, da bom kupil vstopnico, in tudi to, da oči ne bodo ostale suhe. Če si kdaj v avtu do konca navil Paranoid, boš po mojem zraven tudi ti.