Handbok för superhjältar, recenzija pred ogledom: ko knjižnica postane najboljše skrivališče
V otroštvu pride trenutek, ko šolski zvonec ne pomeni svobode, ampak začetek bega. Handbok för superhjältar izhaja prav iz tega boleče znanega položaja in izhod išče v nenavadni knjigi, najdeni na knjižnični polici. Filma še nismo videli, a po zasnovi sodeč je lahko ena najbolj ganljivih animacij letošnje jeseni, če se le ne zateče k lahkim rešitvam.
Obetavna skandinavska animacija s pomembno temo, ki bo resnično ostala v spominu, če bo medvrstniško nasilje vzela resneje kot superpoteze.
Podatki o filmu
| Režija | Anoo Bhagavan, Patrik Forsberg |
|---|---|
| Žanr | Animirani filmi |
| Dolžina | 95 min |
| Država | Norveški filmi, Švedski filmi |
O čem govori? Deklica, skupina fantov in knjiga, ki sama najde pot do nje
Lisa pride na novo šolo in že prvi dan postane tarča. Položaj je kruto preprost: vsak dan po pouku ji sledi skupina fantov in jo zbada. Lisa ne ve, kako bi temu naredila konec, zato stori, kar bi na njenem mestu storilo veliko otrok: skrije se. Zatočišče najde v knjižnici, kjer počaka, da se zasledovalci naveličajo in odidejo.
Med policami potem opazi posebno knjigo: navodila, kako postati superjunak. In tu je stavek, ki mi je takoj vzbudil radovednost: v resnici ni Lisa našla knjige, temveč je knjiga našla njo. Naloga se sprva zdi preprosta. Knjigo si mora izposoditi, natančno slediti navodilom korak za korakom in neutrudno vaditi vsak dan.
Kaj se iz tega izcimi, za katere sposobnosti gre in kako se razvije Lisin odnos z nasilneži, uradni opis ne razkrije, in ugibal tudi ne bom. Že sama zasnova pa pove veliko o tem, kakšen film nas čaka.
Najmočnejši adut: ne plašč, ampak vaja
V opisu me je najbolj pritegnil del o tem, da Lisa neutrudno vadi vsak dan. V večini zgodb o superjunakih junak dobi vse čez noč: pik pajka, nesreča, tuji planet in to je to. Tu pa je videti, da je pot do junaštva stvar dela, discipline in vztrajnosti. V filmu za otroke in najstnike je to lahko zelo dragoceno sporočilo, sploh v času, ko vsi pričakujejo takojšnje rezultate.
Enako zanimiva je knjiga kot lik. Misel, da knjiga izbere Liso, je hkrati čarobna in malce vznemirljiva. Zakaj prav njo? Kaj hoče od nje? Ta zasuk je dovolj, da film ne bo le prijazna poučna zgodba, ampak bo imel tudi ščepec skrivnosti. Če bosta režiserja to dobro odmerila, se bodo gledalci ves čas spraševali, ali je knjiga prijateljica ali nekaj povsem drugega.
Skandinavski podpis: zakaj zaupam tej kombinaciji?
Film je norveško-švedska koprodukcija, režijo pa si delita Anoo Bhagavan in Patrik Forsberg. Skandinavski otroški filmi in animacije imajo značilnost, ki mi je zelo pri srcu: mladih gledalcev ne zavijajo v vato. Osamljenost, strah in družinske napetosti tam niso kulisa, ampak imajo resnično težo, zgodbe pa si pogosto upajo povedati, da odraslih ni vedno zraven, ko bi morali biti.
Pri filmu o nasilju v šoli je tak pristop lahko zlata vreden. Hollywoodske animacije takšne teme rade odpravijo z dvema šalama in eno veliko, barvito akcijsko sceno, severnjaška stvaritev pa bo najverjetneje ubrala tišji, iskrenejši ton. Seveda je to zaenkrat le pričakovanje, ne zagotovilo, a glede na izvor lahko upamo na manj sterilen in manj posladkan film.
Tudi 95 minut trajanja je dober znak: dovolj, da se Lisin razvoj razvije, in dovolj malo, da se film ne utopi v ponavljanju.
Za koga je film? Starost gledalcev je pomembnejša, kot se zdi
Pri animiranem filmu vedno postanem pozoren, ko ne gre za klasično pustolovščino za vso družino. Že sama tema kaže, da ustvarjalci niso posneli pisane zgodbe za najmlajše, ampak film, ki si upa nositi resnejšo čustveno vsebino.
Prikaz nasilja je lahko že sam po sebi težak, in če bo film verodostojno pokazal Lisino nemoč, lahko to mlajše otroke prizadene. Za učence višjih razredov in najstnike pa je prav zato lahko pomemben: oni ta svet poznajo od najbližje, kot žrtve, kot opazovalci ali, priznajmo si, kot tisti na drugi strani.
Kot starš bi si ga ogledal z namenom, da se potem o njem tudi pogovoriva. Največja moč takšnega filma se ne odloči na platnu, temveč na poti domov, ko otrok začne spraševati.
Kje lahko spodrsne? Tveganja, ki jih ne bom zamolčal
Navdušen sem, nisem pa slep. Takšna zasnova ima nekaj pasti in radoveden sem, kako se jim bo film izognil.
- Past čarobne rešitve. Če superpoteze nasilje preprosto »rešijo«, je to nevarno sporočilo. V resničnem življenju nihče ne dobi čarobne knjige, zato je pomembno, da film pove kaj tudi o samozavesti, vztrajnosti in prošnji za pomoč.
- Maščevalna fantazija. Mamljiva bi bila zgodba, v kateri trpinčeni otrok na koncu dobro poduči svoje mučitelje. Zabavno, a poceni. Upam, da bo film bolj niansiran.
- Enodimenzionalni negativci. Nasilni fantje lahko hitro postanejo brezoblični zlikovci. Film bi bil močnejši, če bi vsaj nakazal, zakaj se tako vedejo.
- Omejitve proračuna. Evropske animacije se le redko lahko merijo z vizualnim sijajem velikih ameriških studiev. To ni težava, če je slog izviren in dosleden, kdor pa si želi lesk do zadnje pike, bo morda razočaran.
Nobena od teh pasti ni usodna, končna ocena pa bo odvisna od tega, na katero stran se prevesi tehtnica.
Kaj lahko gledalec pričakuje?
Po opisu sodeč film, ki izhaja iz občutka izključenosti in pot do junaštva ne prikazuje kot trenutni čudež, temveč kot vsakodnevno delo. Okoli knjige bo nekaj skrivnosti, verjetno tudi humorja, saj gre za otroški film, in upajmo, veliko srca.
Zame je največje vprašanje, kako pogumen bo. Če si bo film upal resno vzeti Lisin strah in ne bo prehitro hitel k srečnemu koncu, lahko postane animacija, o kateri se bo v razredih govorilo še leta pozneje. Če pa se bo zadovoljil s prijazno, a površinsko poučno zgodbo, bo le še en film v vrsti. Sam stavim na prvo možnost in temu primerno sem podelil tudi pričakovane točke.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Najstnikom, učencem višjih razredov in njihovim staršem, ki si želijo skupnega doživetja, po katerem je o čem govoriti. Prav pride tudi ljubiteljem tišjega, iskrenejšega tona skandinavskih filmov.
- Raje izpusti, če: Majhnim otrokom zaradi zahtevnejše teme ga ne priporočam, prav tako ne tistim, ki si želijo dinamične, vizualno bleščeče hollywoodske superjunaške akcije.
Če ti je všeč, poglej tudi: Big Hero 6 (2014), The Incredibles (2004), Megamind (2010), Inside Out (2015), Wreck-It Ralph (2012)
Pogosta vprašanja
O čem govori Handbok för superhjältar?
Lisa je na novi šoli že od prvega dne tarča nasilja, zato se skriva v knjižnici. Tam najde posebno knjigo, navodila za to, kako postati superjunak, ki jim mora slediti korak za korakom in vsak dan vaditi.
Koliko traja film?
Handbok för superhjältar traja 95 minut.
Je film primeren za otroke?
Zaradi teme medvrstniškega nasilja je namenjen predvsem starejšim otrokom in najstnikom, za najmlajše ni najbolj primeren.
Kdo je režiral Handbok för superhjältar?
Film sta režirala Anoo Bhagavan in Patrik Forsberg.
Iz katere države je film?
Gre za animirani film, nastal v norveško-švedski koprodukciji.
Si je vredno izposoditi ta priročnik?
Mislim, da ja, in ne le zato, ker redko vidimo animacijo, ki tako odkrito izhaja iz teme nasilja v šoli. Zamisel filma Handbok för superhjältar je preprosta, a pametna: junaštva ne prikazuje kot darila, temveč kot moč, pridobljeno z vztrajnostjo, skrivnostna knjiga pa zgodbi doda še kanček uganke. Skandinavski ustvarjalci in zahtevnejša tema nakazujejo, da nas resničnost tu ne bo prizanesla. Če bo film izpolnil to obljubo, bodo iz kina s cmokom v grlu odšli ne le otroci, ampak tudi odrasli, ki bodo sedeli ob njih. Sam bom že zdaj prvi v vrsti.