Heysel 85, recenzija pred premiero: eden najtemnejših večerov nogometne zgodovine od blizu
Obstajajo tekme, katerih izida se nihče ne spomni, ker je vse preglasilo tisto, kar se je zgodilo zunaj igrišča. Heysel 85 nas popelje nazaj v tak večer: Bruselj, maj 1985, finale pokala evropskih prvakov med Juventusom in Liverpoolom ter kaos pred začetnim žvižgom, ki je terjal človeška življenja. Na papirju ima film vse, kar potrebuje, da postane ena najbolj mučnih, a hkrati najpomembnejših evropskih dram leta.
Obet napete, 91-minutne drame o katastrofi, ki lahko močno zadene, če ostane režija zadržana, a izgubi težo, če zdrsne v melodramo.
Podatki o filmu
| Režija | Teodora Ana Mihai |
|---|---|
| Igrajo | Violet Braeckman, Matteo Simoni, Josse De Pauw, Fabrizio Rongione |
| Žanr | Zgodovinske drame |
| Dolžina | 91 min |
| Država | Belgijski filmi, Nizozemski filmi, Nemški filmi |
Finale, ki se ga ne spominjamo zaradi golov
Izhodišče filma Heysel 85 je preprosto in neizprosno. Maja 1985 se na bruseljskem stadionu Heysel v finalu pokala evropskih prvakov pomerita Juventus in Liverpool FC. Še pred začetnim žvižgom huligani podivjajo, več deset ljudi umre, na stadionu pa zavlada popoln kaos. To ni izmišljen scenarij, temveč ena najbolj bolečih resničnih tragedij evropskega nogometa, in film se niti ne pretvarja, da je klasičen športni film.
Najbolj me je v opisu pritegnil zorni kot. Heysel 85 večera ne pripoveduje z igrišča ali skozi oči igralcev, ampak skozi dva človeka, ki sta tam iz povsem drugih razlogov in morata iz trenutka v trenutek početi vse drugače, kot sta načrtovala.
Marie in Luca: dva človeka, dve odgovornosti
Ena od glavnih junakinj je tridesetletna Marie, hči bruseljskega župana in hkrati njegova predstavnica za odnose z javnostmi, ki tekmo spremlja skupaj s starši. Drugi je 31-letni Luca Rossi, ki za italijansko televizijo poroča s prizorišča, z njim pa so iz Italije prišli tudi njegovi sorodniki.
Ta dvojnost je po mojem najpametnejša poteza filma. Luca dela: poroča naprej, medtem ko v množici obupano išče svojo družino. Težjo dilemo si je težko predstavljati, poklicna dolžnost in čisti strah se spopadata v enem samem človeku. Mariejin položaj je prav tako hud, le povsem drugače: njen oče, župan, je pijan in razmer ne zmore obvladati, zato mora vajeti prevzeti ona. Mlada ženska, ki mora sprejemati odločitve v imenu mesta, medtem ko moški, ki bi to moral početi, ob njej razpada. V tem so družinska drama, politični triler in zgodba o preživetju, in če bo scenarij niti dobro prepletel, je lahko rezultat zelo močan.
Teodora Ana Mihai in surova resničnost
Režiserka je Teodora Ana Mihai, ime, ki širšemu občinstvu morda ni najbolj znano, na festivalih pa je pritegnila resno pozornost. Njen film La Civil o materi, ki išče ugrabljeno hčer, je bil prikazan tudi v Cannesu in je pokazal prav tisto napeto, živčno, a človeško bližnjo režijo, ki jo taka tema potrebuje. Mihai ni avtorica, ki bi gledalca stiskala s kičem, raje pusti, da je situacija sama po sebi neznosna.
Pri filmu Heysel 85 je to ključno vprašanje. O resnični tragediji z resničnimi žrtvami je zelo lahko posneti slab film: s pretiranim patosom, poučnim razlaganjem ali spektakularnimi prizori množic, ki vse skupaj ponižajo v film katastrofe. Upam, da se bo Mihai osredotočila na obraze in odločitve junakov ter na čas, ki se iz minute v minuto izteka, ne pa na koreografijo uničenja.
Igralska zasedba: flamska teža, belgijska moč
V ekipi so imena, ki jih ljubitelji belgijskega filma morda poznajo. Matteo Simoni je vsestranski, karizmatičen igralec, ki mu bo vloga zmedenega, obupanega, a vseeno profesionalnega poročevalca po mojem kot nalašč. Josse De Pauw je veteran flamskega igralstva z izkušnjami in prezenco, ki sta pri upodobitvi razpadajoče oblastne figure lahko zlata vredni. Fabrizio Rongione je znan iz filmov bratov Dardenne, kar je že samo po sebi dober znak: kdor je delal tam, ve, kako igrati verodostojno in brez vsake teatralnosti.
Največji vprašaj in morda najbolj vznemirljivo ime je Violet Braeckman. Če prav slutim, bo vloga Marie hrbtenica celotnega filma, in tako breme nositi ni majhna naloga. Če ji uspe, utegnemo odkriti nov obraz.
Kje se lahko zalomi?
Ne bi bil pošten, če bi zgolj navdušeno hvalil. 91 minut trajanja je hkrati blagoslov in tveganje. Blagoslov, ker zgoščenost pri tako gosti, skoraj realnočasni situaciji ustvarja napetost. Tveganje, ker je treba v tem času verodostojno razviti dve vzporedni zgodbi, družinski spor, politično krizo in množično tragedijo. Če se katera od niti stanjša, lahko film deluje nedodelano.
Druga nevarnost je fikcijski okvir. Marie in Luca sta videti kot izmišljena lika sredi resničnega dogodka, kar lahko hitro zbudi občutek, da film tragedijo izrablja za lastno dramo. Ali bo to izpadlo spoštljivo ali nekoliko izkoriščevalsko, se bo pokazalo šele na platnu. Belgijsko-nizozemsko-nemška koprodukcija pa vendarle namiguje, da ne gre za hollywoodski spektakel, temveč za evropsko, bolj stvarno delo, in to me pomirja.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za tiste, ki imajo radi napete, mučne drame po resničnih dogodkih in jih zanimajo tudi temnejša poglavja nogometne zgodovine. Za ljubitelje evropskega avtorskega filma obvezen ogled.
- Raje izpusti, če: Kdor pričakuje lahkoten športni film ali zabaven film katastrofe, je na napačnem naslovu. Za gledalce, občutljive na prikaze množičnih tragedij, je lahko zelo obremenjujoč.
Če ti je všeč, poglej tudi: September 5 (2024), Utøya: July 22 (2018), Bloody Sunday (2002), United 93 (2006)
Pogosta vprašanja
O čem govori Heysel 85?
O tragediji na finalu pokala evropskih prvakov med Juventusom in Liverpoolom leta 1985 v Bruslju, ko je zaradi divjanja huliganov umrlo več deset ljudi. Zgodbo spremljamo skozi oči Marie, županove hčere in predstavnice za odnose z javnostmi, ter italijanskega televizijskega poročevalca Luce Rossija.
Koliko traja Heysel 85?
Film traja 91 minut.
Kdo je režiral Heysel 85?
Film je režirala Teodora Ana Mihai.
Kdo igra v filmu Heysel 85?
Glavne vloge igrajo Violet Braeckman, Matteo Simoni, Josse De Pauw in Fabrizio Rongione.
Bomo zmogli še enkrat do konca gledati tisti večer?
Heysel 85 ne bo film, na katerega gremo s pokovko in se potem na parkirišču veselo pogovarjamo. Prav zato ga čakam. Nadarjena režiserka, močna in izkušena igralska zasedba ter tema, o kateri govorimo veliko premalo: skupaj je to resna obljuba. Če bo Teodora Ana Mihai ohranila zadržan, človeško bližnji ton, s katerim je delala že prej, je lahko Heysel 85 eden najbolj trajnih filmov letošnje kinematografske ponudbe. Jaz si ga bom zagotovo ogledal in priporočam ga vsem, ki zmorejo težke teme.