Monster Mia, recenzija pred ogledom: deskarka, ki je edini človek v šoli za pošasti
Vsi poznamo tistega otroka, ki vedno stoji na napačnem mestu, v napačnih oblačilih, ob napačnem trenutku, in ima povrhu še čudno podgano. Monster Mia govori prav o njem in njegov položaj obrne z zvito domislico: kaj pa, če se končno znajde v skupnosti, kjer je edini, ki ni pošast? Če bodo ustvarjalci znali ravnati z izhodiščem, bi to lahko bil eden prijetnejših družinskih izletov v kino ta sezono.
Simpatična animacija o šoli za pošasti, ki staro pravljico o drugačnosti in sprejemanju samega sebe postreže s posrečenim obratom. Odprto ostaja le vprašanje, ali si bo upala biti malce pogumnejša od običajnega.
Podatki o filmu
| Režija | Verena Fels |
|---|---|
| Žanr | Družinski animirani filmi |
| Dolžina | 81 min |
| Država | Nemški filmi, Avstrijski filmi, Španski filmi |
O čem govori Monster Mia (brez razkritij)?
Mia ima dvanajst let in se vse življenje počuti kot tujka. Ne le v domačem kraju, temveč tudi v lastni družini, kar zaboli še nekoliko bolj. Njena dvojčica je vzorčni primerek popolne najstnice, Mia pa se vozi z rolko, nosi čudna oblačila, njen najboljši prijatelj pa je domača podgana po imenu Quentin. Boljše predstavitve lika si skoraj ne moremo zamisliti: že iz enega stavka vemo, da je Mia tisto dekle, ki ga na hodniku vsi opazijo in nato hitro pogledajo stran.
V šoli pride do novega incidenta in ravnateljica, ki ji je zmanjkalo potrpljenja, Mio premesti na akademijo Rotwood. Ta je bolj podobna čarobnemu gradu kot pravi šoli, njeni učenci pa so prave pošasti. Mia je med njimi edini človek. Preobrat je genialno preprost: dekle, ki je bilo doma izobčeno, ker je preveč čudno, je tukaj izobčeno, ker je preveč normalno.
Kaj se bo iz tega izcimilo, kakšne pustolovščine, prijateljstva in zapleti jo čakajo med grajskimi zidovi, iz dosedanjih informacij še ne vemo, in ugibati tudi ne bomo. Izhodišče pa je že samo po sebi obetavno.
Izobčenka, za katero navijamo že zdaj
Junak izobčenec je eden najstarejših in najzanesljivejših receptov animiranega filma, a ima past: če je glavni lik drugačen le na papirju, v resnici pa enak nasmejan, popoln junak kot vsi drugi, je celota neprepričljiva. Glede na opis Mie obstaja upanje, da se bodo tej pasti izognili. Rolka, nenavadna oblačila, podgana: to so konkretne, otipljive stvari, ne pa megleni napis »malo sem drugačna«, ki ga toliko družinskih filmov prilepi svojim junakom.
Dodatna točka gre dvojčici. Odraščanje ob popolni sestri ali bratu je izkušnja, ki jo pozna ogromno otrok in odraslih. Če bo film to nit vzel resno, ne bomo dobili zgolj pustolovščine s pošastmi, ampak tudi družinsko dramo, ki lahko zgrabi odraslega gledalca. Prav v tem vidim skrito moč filma: pošasti so vizualni spektakel, družina pa srce.
In seveda Quentin. V animiranih filmih je mali živalski spremljevalec bodisi najboljši bodisi najbolj nadležen lik. Podgana je že sama po sebi pogumnejša izbira od luštnega kužka, zato sem tu kar optimističen.
Akademija Rotwood: pošasti, grad in dobro znan žanr
Šola za pošasti ni nova iznajdba. Videli smo že pošasti na univerzi, vampirja, ki vodi hotel, in nešteto čarovniških šol, kjer izobčeni otrok končno najde svoje mesto. Akademija Rotwood se torej podaja po močno uhojeni poti, kar je hkrati prednost in tveganje.
Prednost, ker občinstvo točno ve, kaj ga čaka: grad, skrivni hodniki, čudaški učitelji in kup kosmatih, sluzastih in zobatih sošolcev. Takšen svet je idealno igrišče za animacijo, saj je svoboda pri oblikovanju pošasti skoraj neomejena. Tveganje, ker bi lahko film, ki se preveč zanaša na preizkušene prijeme, postal prijeten, a hitro pozabljen izdelek, ki ga imajo otroci radi, starši pa v drugi polovici že gledajo v telefon.
Zakaj sem kljub temu poln upanja? Zaradi obrnjene drugačnosti. Večina družinskih filmov s pošastmi izhaja iz tega, da je pošast tista drugačna, ki jo je treba sprejeti. Tu je čuden, sumljiv in nenavaden človek. Če bo scenarij to znal izkoristiti s humorjem in kančkom ironije, si lahko Monster Mia v prenatrpanem žanru izbori svoj glas.
Verena Fels in priložnost evropske animacije
Film je režirala Verena Fels, Monster Mia pa je nastala v nemško, avstrijsko in špansko koprodukciji. To je pomemben podatek, saj oblikuje naša pričakovanja. Evropski animirani filmi redko razpolagajo s proračuni velikih ameriških studiev, so pa zato pogosto pogumnejši, bolj čudaški in manj zglajeni, in prav zato lahko ostanejo v spominu.
Ne pričakujem hollywoodske vizualne razkošnosti, kjer je izdelana vsaka dlaka, in iskreno, to niti ni bistvo. Zgodba o šoli za pošasti ne potrebuje popolnih tekstur, temveč like, ritem in humor. Če bo režija ujela Miino najstniško kljubovalnost in vzdušje gradu, bodo tehnične razlike med gledanjem hitro izginile.
Tudi 81 minut trajanja je dober znak. Za družinsko animacijo je to skoraj idealno: dovolj dolgo, da se liki razvijejo, in dovolj kratko, da se najmlajši proti koncu ne začnejo presedati. V času raztegnjenih dveurnih otroških filmov je to prav osvežujoča odločitev.
Kaj bi lahko uspelo in kje bi se lahko zalomilo?
Če naštejem, na kaj bom pozoren, ko film pride na platna, je seznam takšen:
- Ostrina humorja. Človeški otrok med pošastmi je neusahljiv vir šal; vprašanje je, ali bo film ostal pri lahkih gegih ali si bo upal biti bolj pikanten.
- Prikaz družine. Če dvojčica ostane le šablonsko »popolno dekle«, bo to zapravljena priložnost. Če dobi globino, bo film s tem veliko pridobil.
- Značaj pošasti. Učenci Rotwooda so lahko nepozabni liki ali le pisan šum v ozadju. Od tega bo odvisno, ali jih bodo otroci omenjali še doma.
- Odmerjanje sporočila. Nauk o sprejemanju sebe je lepa stvar, a če ga film žveči v vsakem drugem prizoru, bo dolgočasen tudi otrokom.
Največje tveganje vidim v tem, da tako zanesljivo izhodišče ustvarjalce zlahka uspava. Največjo priložnost pa v tem, da se evropska produkcija morda manj boji, da bi bila Mia res čudna, res kljubovalna in ne vedno ljubka. To dekle ni princesa in upam, da je film tudi ne bo poskušal narediti iz nje.
Komu je namenjena ta pustolovščina s pošastmi?
Predvsem mlajšim šolarjem in otrokom na pragu najstništva, torej prav tistim, ki so Miine starosti ali se ji bližajo. Njim je film lahko ogledalo: marsikdo ima občutek, da v razred ne spada, in junakinja, ki se vozi z rolko in ima podgano, jim je veliko bližja od še ene popolne pravljične junakinje.
Staršem pa bo ponudil rivalstvo med sorojenci in bolečino izobčenosti, ki jo poznajo tudi z odraslimi očmi. Ne obljubljam, da bodo jokali, a če bo film uspel, bo na poti domov dovolj tem za pogovor z otrokom. Tema pošasti se povrhu odlično poda jesenskemu, nekoliko srhljivemu razpoloženju.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Mlajšim šolarjem in otrokom na pragu najstništva, zlasti tistim, ki se včasih počutijo izobčene, ter staršem, ki iščejo kratek, jesensko obarvan družinski izlet v kino.
- Raje izpusti, če: Tistim, ki si želijo revolucionarno novo animirano izkušnjo za odrasle, ali tistim, ki so zgodb o šolah za pošasti že do grla siti.
Če ti je všeč, poglej tudi: Univerza za pošasti (2013), Hotel Transilvanija (2012), Pošasti iz omare (2001), Coraline (2009)
Pogosta vprašanja
O čem govori Monster Mia?
O dvanajstletni Mii, ki se je vedno počutila tujo v svoji družini in kraju. Po incidentu v šoli jo premestijo na akademijo Rotwood, kjer so učenci prave pošasti, ona pa je edini človek med njimi.
Koliko traja film Monster Mia?
Film traja 81 minut.
Kdo je režiral film Monster Mia?
Režiserka filma je Verena Fels.
Katere države so posnele film?
Monster Mia je nemško, avstrijska in španska koprodukcija.
Se splača z Mio odpraviti med pošasti?
Na podlagi tega, kar vemo zdaj, pravim: da, z veliko verjetnostjo se splača. Monster Mia ne namerava na novo izumiti žanra, temveč dobro znano zgodbo obrne s spretnim preobratom in ima junakinjo z resničnim značajem. Kratko trajanje, jesensko srhljivo vzdušje in večna tema drugačnosti govorijo v njen prid.
Moja pričakovana ocena je močna sedmica. Če bo humor ostrejši, kot pričakujem, in bo družinska nit dobila dovolj pozornosti, gre lahko tudi višje. Če pa se bo film zadovoljil z varnimi šablonami, bo iz njega prijetno, a hitro pozabljeno popoldne s pošastmi. Jaz držim pesti za Mio, Quentina in vse pošasti Rotwooda, da se uresniči prva možnost.