Moscas, napovedna recenzija: pravila osamljenosti in devetletnik, ki jih poruši vsa po vrsti
Obstaja osamljenost, ki je človek ne prenaša, temveč si jo skrbno zgradi kot trdnjavo. Moscas podira zidove prav takšne trdnjave, in če je verjeti napovedim, tega ne počne z oblegovalnim ovnom, temveč z devetletnim fantom. Mehiško-španska koprodukcija Fernanda Eimbckeja ima vse možnosti, da postane eno najtišjih, a hkrati najtoplejših filmskih presenečenj te jeseni.
Obljuba tihe komične drame, zgrajene iz drobnih gest, v rokah režiserja, ki natanko ve, kako iz praktično ničesar izvabiti čustvo.
Podatki o filmu
| Režija | Fernando Eimbcke |
|---|---|
| Igrajo | Enrique Arreola, Teresita Sánchez |
| Žanr | Komedije, Filmske drame |
| Dolžina | 102 min |
| Država | Mehiški filmi, Španski filmi |
O čem govori Moscas, brez razkrivanja zgodbe?
Izhodišče je preprosto in prav zato lahko deluje. Olga živi v ogromnem stanovanjskem bloku, njeno življenje je strogo urejeno, brez prijateljev in brez partnerja. Ni junakinja, ki bi ob oknu vzdihovala za veliko ljubeznijo. Prej je ženska, ki je vse postavila na svoje mesto in si nikakor ne želi, da bi ji kdo karkoli premaknil.
Potem pride denar, natančneje njegovo pomanjkanje. Zaradi finančnih težav mora oddati sobo, vanjo se vseli moški in tu se zaplete: podnajemnik na skrivaj v stanovanje pripelje še svojega devetletnega sina. Olga pa se, presenečena sama nad seboj, na otroka začne navezovati. Skrbno zgrajeni svet začne pokati in usode treh ljudi se kljub Olgini volji vse tesneje prepletajo.
Toliko vemo in, iskreno, toliko je dovolj. To ni film, pri katerem bi bil bistvo preobrat. Tu je vprašanje, kako se odtaja nekdo, ki se je odločil, da se nikoli več ne bo.
Fernando Eimbcke, mojster tihih trenutkov
Če se vam ime zdi znano, to ni naključje. Eimbcke je mehiški režiser, ki je s prvencem Temporada de patos iz najstnikov, zaprtih v stanovanje, in dolgočasnega nedeljskega popoldneva naredil nepozaben film, nato pa sta Lake Tahoe in Club Sándwich pokazala, da ga ne zanimajo veliki dogodki, temveč premori med njimi.
Prav zato je zamisel filma Moscas tako vznemirljiva. Stanovanje, nekaj ljudi, skrivnost, otrok: to je Eimbckejev naravni teren. V njegovih filmih humor ne izvira iz šal, temveč iz absurdnosti situacij, iz nerodnih tišin, iz tega, kako se ljudje okorno trudijo vzpostaviti stik drug z drugim. Če bo tudi tokrat zadel ta ton, oznaka komedija in drama ne bo marketinški trik, temveč natančen opis.
Priznam, prav zaradi tega film res pričakujem. Režiser, ki zna ganljiv film narediti celo o sendvičih, bo o osamljeni ženski in pretihotapljenem otroku zagotovo povedal nekaj pomembnega.
Igralci: obrazi, ki jih ne poznate s plakatov
V glavnih vlogah nastopata Teresita Sánchez in Enrique Arreola. Nista hollywoodski zvezdi in pri takšnem filmu je to izrazita prednost. Ne gledamo slavne igralke, ki igra osamljeno žensko, temveč osamljeno žensko.
Lik Olge je hkrati velika priložnost in veliko tveganje. Zaprto osebo, ki se oklepa pravil, je zelo lahko odigrati kot zoprno ali dolgočasno. Skrivnost je v drobnih razpokah: v pogledu, v zadržani kretnji, v trenutku, ko si togi obraz za sekundo dovoli nasmeh. Če to uspe, bo srce filma na pravem mestu.
Največja neznanka je devetletni deček. Pri takšnem filmu lahko vse stoji ali pade z otroško vlogo, a glede na Eimbckejeva prejšnja dela zaupam, da zna delati z mladimi igralci in iz njih izvabiti naravno, ne osladno igro.
Kaj bi ga lahko naredilo res dobrega?
Nekaj razlogov, zakaj sem optimističen:
- Mešanica žanrov. Srečanje komedije in drame je pri tej temi skoraj obvezno. Izhodišče s skrivnim sostanovalcem samo po sebi nosi situacijsko komiko, saj skriti otroka pred strogo najemodajalko, ki živi po pravilih, ni majhen podvig.
- Prizorišče. Ogromen stanovanjski blok je odlična metafora: tisoč ljudi drug na drugem, pa je vsak sam. Dober režiser lahko z njim veliko naredi tudi vizualno.
- Dolžina. 102 minuti. Ne vleče se in ne želi biti triurni ep. Takšna intimna zgodba potrebuje ravno toliko.
- Aktualnost teme. Osamljenost danes ni več stranski motiv, temveč znamenje časa. Film, ki o njej govori iskreno in s humorjem, kinodvoranam še kako koristi.
Kje bi se lahko zalomilo?
Ne bi bil pošten, če bi film samo hvalil. Zgodba o čemernem odraslem, ki ga omehča otrok, je eden najbolj obrabljenih obrazcev v zgodovini filma. Videli smo jo že stokrat in zelo lahko je zdrsniti v kič, v solzavo glasbo, v predvidljiv objem tik pred odjavno špico.
Druga nevarnost je prav Eimbckejeva odlika: počasnost. Kdor pričakuje hitro komedijo, bo morda razočaran. To verjetno ni film, ob katerem se dvorana glasno krohota, temveč tak, ob katerem se tiho nasmihaš in šele na poti domov ugotoviš, da te je zadel. Meni je to povsem po godu, vsem pa ne bo.
Ostaja še vprašanje, na katerega vnaprej ne morem odgovoriti: kako verodostojen bo odnos med tremi liki. Če bo oče le pripomoček za skupne prizore Olge in otroka, bi film lahko postal enostranski.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za vse, ki imajo radi tihe filme po človeški meri, v katerih humor in žalost sedita drug ob drugem. Za ljubitelje latinskoameriškega avtorskega filma obvezno.
- Raje izpusti, če: Za tiste, ki od komedije pričakujejo akcijo, glasne šale ali hiter tempo. Dolge, zgovorne tišine jih bodo verjetno dolgočasile.
Če ti je všeč, poglej tudi: Paterson (2016), Roma (2018), Perfect Days (2023), Le Fabuleux Destin d'Amélie Poulain (2001)
Pogosta vprašanja
O čem govori Moscas?
O osamljeni Olgi, ki živi strogo urejeno življenje in odda sobo moškemu, ta pa se na skrivaj vseli še s svojim devetletnim sinom. Olga se na otroka naveže in njen svet se spremeni.
Koliko traja Moscas?
Film traja 102 minuti.
Kdo je režiral film Moscas?
Režiser je Mehičan Fernando Eimbcke.
Kdo igra v filmu Moscas?
V glavnih vlogah nastopata Enrique Arreola in Teresita Sánchez.
Bomo tega skrivnega stanovalca spustili v svojo dvorano?
Po mojem da, in to na široko odprtih vratih. Moscas je na papirju znana zgodba, a v rokah režiserja, ki je iz vsakdanjih trenutkov vedno izvlekel največ. Če bo Teresita Sánchez znala pod Olgin oklep pokazati človeka in če se bo film uprl skušnjavi kiča, bomo dobili majhen, a zelo nepozaben film. Sumim, da bom iz dvorane odšel z malo toplejšim srcem, kot sem vanjo vstopil. Pričakovana ocena: močna osmica.