Victorian Psycho, predhodna recenzija: ko je guvernanta najtemnejša skrivnost dvorca
Pride trenutek, ko gotska grozljivka ne govori več o duhovih, temveč o tisti, ki prinese čaj. Victorian Psycho cilja natanko tja: mlada guvernanta se preseli v osamljen dvorec in služinčad začne tiho, a vztrajno kopneti. Če naslov ne pove dovolj, zasedba vsekakor pove.
Na papirju nastaja ena najbolj predrznih gotskih grozljivk leta in če si bo režiser upal biti hkrati zloben in duhovit, utegne iz nje nastati kultni film.
Podatki o filmu
| Režija | Zachary Wigon |
|---|---|
| Igrajo | Jason Isaacs, Maika Monroe, Ruth Wilson, Thomasin McKenzie, Evie Templeton |
| Žanr | Grozljivke |
| Dolžina | 90 min |
| Država | Ameriški filmi |
1858, Ensor House: o čem govori film brez kvarnikov?
Izhodišče je tako klasično, da skoraj zavohaš vosek sveč. Smo v letu 1858, ko v odmaknjeni gotski dvorec Ensor House prispe ekscentrična mlada guvernanta Winifred Notty. To je tiste vrste hiša, kjer so hodniki daljši, kot bi morali biti, kjer te oči na portretih spremljajo in kjer so vsi preveč vljudni, da bi izrekli, kar mislijo.
Medtem ko se Winifred počasi vživlja v novo okolje, člani služinčadi začnejo nepojasnjeno izginjati. Lastniki hiše pa se vse pogosteje sprašujejo, ali je z novo guvernanto morda kaj narobe. Toliko vemo in, iskreno, toliko je povsem dovolj. Naslov namreč ne pušča veliko dvoma o tem, kam zgodba pelje. Vprašanje je predvsem, kako.
In tu je nekaj, kar mi je pri tem izhodišču zelo všeč: viktorijanske zgodbe o guvernantah tradicionalno pripovedujejo o krhki mladi ženski, ki se znajde v grozeči hiši. Tukaj je videti, da bi se morala bati hiša. Ta obrnjena perspektiva že sama po sebi celoti doda nekaj predrzne ostrine.
Naslov, ki pomežikne vnaprej
Namiga v naslovu Victorian Psycho preprosto ni mogoče spregledati. Kdor je videl Ameriškega psiha, ve, kakšno vzdušje lahko pričakuje: družbeno satiro, ki je na površini elegantna, spodaj pa prepojena s krvjo. Če film to linijo prenese v viktorijanski svet steznikov in bontona, je to lahko prav toliko smešno kot srhljivo.
Viktorijansko obdobje je za kaj takega idealen teren. Družba, v kateri je videz pomembnejši od vsega, kjer je služinčad nevidna in kjer guvernanta stoji na pol poti med gosposko družino in osebjem. Nihče je zares ne opazi in prav to jo naredi nevarno. Če se scenarij pametno poigra s to družbeno nevidnostjo, potem tu ne nastaja le še ena kostumska klavnica, temveč izrazito zlobna razredna satira.
Tveganje je seveda prav isto: preglasno mežikanje lahko vse skupaj hitro odnese v parodijo. Tak film mora hkrati obvladati napetost in črni humor, kar je precej težje, kot je videti.
Zasedba, ob kateri se oblizneš
Če lahko na kaj že zdaj mirno stavimo, je to igralska ekipa. Pojdimo po vrsti:
- Maika Monroe je eden najzanesljivejših obrazov grozljivk zadnjega desetletja. Od filma It Follows vemo, da zna napetost zgraditi z enim samim pogledom, v Longlegs pa je pokazala, da je doma tudi v počasnem, morečem vzdušju.
- Jason Isaacs je že desetletja mojster prefinjene grožnje. Kdor ga je gledal kot Luciusa Malfoya, ve, koliko pri njem šteje dvignjena obrv.
- Ruth Wilson je od serije Luther specialistka za neulovljive, nevarne ženske, v kostumskem svetu pa se že dolgo suvereno giblje.
- Thomasin McKenzie je po filmih Jojo Rabbit in Last Night in Soho dokazala, da je posebej močna v vlogah, ki lovijo ravnotežje med krhkostjo in temo.
- Ekipo dopolnjuje Evie Templeton.
Kdo natanko koga igra, za zdaj ne bom razkrival, a s toliko karakternimi igralci v enem dvorcu si skoraj prepričan, da bodo film nosili prizori ob večerji. S tako druščino je napeto že, ko samo sedijo za mizo in ne izrečejo, kar jim roji po glavi.
Zachary Wigon: od komorne drame do grozljivke v dvorcu
Režiser Zachary Wigon je v središče pozornosti stopil s filmom Sanctuary, igro moči dveh likov, ki se skoraj v celoti odvija na enem prizorišču. Tisti film je govoril o tem, kdo obvladuje sobo, kdo koga manipulira in kdaj se razmerje moči obrne. Če se kaj od tega preseli v Victorian Psycho, bom zelo vesel, saj ta zgodba v bistvu govori o istem: o zaprtem prostoru, kjer je hierarhija navidez vklesana v kamen, potem pa jo nekdo lepo počasi začne razstavljati.
Wigonova moč je napet dialog, ki stoji na igralcih. Vprašanje je bolj, koliko ga zna razširiti v grozljivko. Gotski dvorec ni hotelska soba: potrebuje scenografijo, vzdušje, prostor, naslikan s svetlobo, in ritem, ki se ne zaduši v lastni eleganci. Devetdeset minut trajanja je tu zelo dobra novica. To ne bo dve uri in pol dolga, samo sebe preveč premišljujoča prestižna grozljivka, temveč upajmo zgoščena, zlobna mala stvaritev.
Kaj ga lahko naredi odličnega in kje lahko spodrsne?
Kar govori v njegov prid:
- Zamisel. Guvernanta morilka je preprosta ideja in prav zato močna. Ne potrebuje zapletene mitologije.
- Igralci. Redko vidiš toliko močnih imen v grozljivki, ki deluje kot film s srednjim proračunom.
- Dolžina. Devetdeset minut je v tem žanru zlata vredno.
- Starostna oznaka. Oznaka za odrasle nakazuje, da se ustvarjalci ne bodo zadrževali, kar je pri takem naslovu osnovno pričakovanje.
Kar me skrbi:
- Ton. Mešanje satire in grozljivke je ena stvari, ki jih v filmu najlažje zavoziš. Če bo preresno, bo dolgočasno, če bo preveč šaljivo, se izgubi grožnja.
- Predvidljivost. Če že iz naslova vemo, kdo je morilec, nas mora film presenetiti s čim drugim. To je lahko psihologija lika, humor ali odziv lastnikov, a nekaj mora delovati namesto golega vprašanja, kdo je kriv.
- Utrujenost od kostumov. V zadnjih letih smo videli ogromno gotskih grozljivk ob soju sveč. Ta bo morala nekako izstopiti iz vrste.
Temna dediščina gotskih zgodb o guvernantah
Guvernanta je ena najstarejših figur gotske književnosti in filma. Od The Innocents vemo, da so mlada ženska, ogromna hiša in nekaj nenavadnih otrok dovolj, da gledalec tedne ne more spati. Drugi so isto tradicijo zasukali, Lady Macbeth pa je pokazala, kako strašljiva je lahko ženska, ki jo zaprejo v hladno podeželsko hišo in ki se odloči, da ima dovolj.
Victorian Psycho to dediščino očitno obrača na glavo. Klasična guvernanta je žrtev, opazovalka ali norica, ki ji nihče ne verjame. Winifred Notty je po opisu sodeč prej napaka v sistemu: nekdo, ki ga nihče ni jemal dovolj resno, da bi se ga bal. Če film ta preobrat spretno izpelje do konca, ne bo le zabaven, temveč tudi malce predrzen komentar o tem, koliko stvari spregleda hiša, ki gleda le svoj odsev.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za tiste, ki imajo radi gotsko vzdušje, črni humor in dobro napisane, zlobne glavne junakinje ter bi satiro Ameriškega psiha z veseljem videli tudi v svetu steznikov.
- Raje izpusti, če: Za tiste, ki iščejo klasične strašljive filme o duhovih, ali ki jih moti, če jih grozljivka tudi nasmeji. Tudi občutljivim na kri ne bo ravno pravi večerni program.
Če ti je všeč, poglej tudi: The Innocents (1961), Drugi (2001), Lady Macbeth (2016), Ameriški psiho (2000), Crimson Peak (2015)
Pogosta vprašanja
O čem govori Victorian Psycho?
Leta 1858 v odmaknjeni gotski dvorec Ensor House prispe ekscentrična mlada guvernanta Winifred Notty. Medtem ko se vživlja v novo okolje, služinčad nepojasnjeno izginja, lastniki pa se sprašujejo, ali je z novo guvernanto kaj narobe.
Koliko traja Victorian Psycho?
Film traja 90 minut.
Je Victorian Psycho primeren za otroke?
Ne. Gre za grozljivko, namenjeno izrazito odraslemu občinstvu, z nasiljem in krvjo, ki ju naslov odkrito napoveduje.
Kdo je režiral Victorian Psycho?
Režiser filma je Zachary Wigon.
Kdo igra v filmu Victorian Psycho?
Glavne vloge igrajo Jason Isaacs, Maika Monroe, Ruth Wilson, Thomasin McKenzie in Evie Templeton.
Je guvernanta morilka vredna večera v kinu?
Moj odgovor je za zdaj odločen da, z malce previdnosti. Victorian Psycho ima vse, kar potrebuje nepozaben žanrski film: preprosto, a zvito izhodišče, izjemno močno zasedbo, režiserja, ki zna ravnati z zaprtimi prostori in igrami moči, ter blagodejno kratko trajanje. Tveganje se skriva v tonu: če Wigon zadene pravo razmerje med zlobnim humorjem in resnično napetostjo, je to lahko prvi pravi kultni film leta 2027.
Če ga ne, pa bomo vseeno dobili uro in pol z Maiko Monroe, Jasonom Isaacsom in Ruth Wilson v dvorcu ob soju sveč. Znam si predstavljati tudi slabše zimske večere. Moja pričakovana ocena: 7,5/10 in priznam, da na skrivaj računam, da jo bom po ogledu moral zaokrožiti navzgor.