Dežela La La, recenzija: muzikal, ki boli tudi po desetih letih, in prav zato ga imamo radi
Nekaterih filmov ne moreš pogledati samo enkrat, ker od njih ob drugem ogledu pričakuješ nekaj drugega in tudi dobiš nekaj drugega. Dežela La La je natanko takšna. Na površju je pisana, plesna in sončna pravljica o Los Angelesu, pod njo pa tiči neizprosno iskreno vprašanje: koliko so vredne sanje, če ob tem izgubiš nekoga, ki ga imaš rad? Film Damiena Chazella je izšel konec leta 2016 in od takrat ni izgubil prav nič svojega čara.
Srce parajoč, čudovito zgrajen sodoben muzikal, ki je hkrati ljubezensko pismo staremu Hollywoodu in trezno opozorilo vsem sanjačem.
Podatki o filmu
| Original | La La Land |
|---|---|
| Režija | Damien Chazelle |
| Igrajo | Ryan Gosling, Emma Stone, John Legend, Rosemarie DeWitt, Finn Wittrock, Callie Hernandez |
| Žanr | Komedije, Drame, Romantični filmi |
| Dolžina | 128 min |
| Država | Ameriški filmi |
Kava, jazz in avdicije: o čem govori film?
Zgodba govori o dveh ljudeh, ki v istem mestu in z enako lakoto poskušata postati nekdo. Mia (Emma Stone) je igralka v vzponu, ki med avdicijami filmskim zvezdam streže kavo z mlekom. Vsak dan torej od blizu opazuje življenje, po katerem hrepeni, le da stoji na napačni strani pulta. Sebastian (Ryan Gosling) je jazzovski glasbenik, ki igra na koktajl zabavah in v zakajenih barih, v glavi pa mu živi povsem drugačen glasbeni svet.
Njuna ljubezen ni sladkobna romanca, temveč zavezništvo dveh ambicioznih ljudi. In tu pride preobrat, ki ga nakazuje že sama zasnova filma: bolj ko se jima približuje uspeh, težje odločitve ju čakajo, te pa začnejo načenjati njuno krhko zvezo in tudi sanje, za katere sta tako trdo garala. Več ne izdam, saj je treba ta film doživeti tako, da presenečenja ostanejo na svojem mestu.
Gosling in Stone: kemija, ki je ne moreš zrežirati
Naj povem naravnost: ta par je eden najboljših filmskih duetov desetletja po letu 2010. Ryan Gosling in Emma Stone sta že prej sodelovala (v romantični komediji Crazy, Stupid, Love), in to se pozna. Ni zadrege, ni preračunanega spogledovanja, njuna igrivost in trenja so preprosto verjetni.
Goslingov Sebastian je malce aroganten, malce užaljen purist, ki jazz brani, kot da gre za umirajočega sorodnika. Zna biti nadležen, in prav to je pri njem dobro. Emma Stone pa je pravo srce filma: v Miinih prizorih z avdicij je toliko drobnih ponižanj in upanja, da se gledalec skoraj poti skupaj z njo. Nepozabna ju ne delata popoln pevski glas ali plesno znanje z Broadwaya, temveč ranljivost, ki jo čutiš v vsakem njunem gibu.
Med stranskimi vlogami si posebno omembo zasluži John Legend kot Keith. Njegov lik pooseblja dilemo, ki muči Sebastiana: koliko lahko popustiš pri lastnih načelih zaradi uspeha. Rosemarie DeWitt kot Laura, Finn Wittrock kot Greg ter Callie Hernandez, Sonoya Mizuno in Jessica Rothe kot Miine prijateljice popestrijo zasedbo, a film nedvomno pripada glavnima igralcema.
Damien Chazelle, obsedenec z ritmom
Kdor je videl Chazellov prejšnji film Whiplash, ve, da ta režiser glasbe ne jemlje kot ozadje, temveč kot vprašanje življenja in smrti. V Deželi La La teče ista obsedenost, le v bolj pisanih oblačilih. Tam so krvavele bobnarske palice, tu krvavi srce.
Režija je preprosto mojstrska. Kamera pleše skupaj z liki, dolgi kadri brez reza delujejo, kot bi zašli v star hollywoodski muzikal, le s sodobnim in rahlo melanholičnim prizvokom. Chazelle ve, kdaj je treba resničnost spustiti iz rok in kdaj nas potegniti nazaj na trda tla. To izmenjevanje daje filmu utrip: v enem trenutku lebdimo med zvezdami, v naslednjem sedimo za mučno večerjo.
Kar očara: barve, melodije in mesto, ki dobi svojo vlogo
Los Angeles tu ni kulisa, temveč lik. Skozi vijolično oranžna nebesa ob sončnem zahodu, neonske bare in neskončne avtoceste je mesto hkrati zapeljivo in kruto. Podoba filma se kar kopa v nasičenih barvah, kostumi (predvsem Miine obleke) pa skoraj govorijo svoj jezik.
- Glasba: melodije ti ostanejo v glavi še dneve, a ne na poceni način lahkotnih uspešnic, temveč tako, da vsak ponavljajoči se motiv dobi nov pomen.
- Koreografija: cilj ni popolnost, temveč to, da je ples naravno nadaljevanje čustev.
- Vzdušje: hkrati nostalgično in sveže sodobno, kar je redek dosežek.
Priznam, ob prvem ogledu sem se večkrat naježil, in ta učinek ob ponovnih ogledih ni prav nič zbledel.
Kje čarovnija zaniha?
Ne bi bil pošten, če bi samo navdušeno hvalil. Osrednji del filma je opazno počasnejši, 128 minut ni povsod upravičenih, nekaterim pa se druga polovica, ki se obrne proti resničnosti, zdi preveč nenadna sprememba vzdušja. Kdor pričakuje klasičen, ves čas razigran muzikal, bo morda razočaran, saj film ne olepšuje, koliko stane ambicija.
Tudi monologi jazzovskega purista Sebastiana delijo mnenja: ponekod delujejo bolj kot pridiga kot strast. In da, pevska glasova glavnih igralcev nista operne kakovosti. Po mojem je to prej vrlina, saj ju naredi človeška, a razumem, če koga moti.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Vsem, ki imajo radi glasbo, romantiko in filme, o katerih bi se po ogledu še dneve pogovarjali s kom. Posebej priporočam sanjačem, umetnikom in vsem, ki so se kdaj morali odločiti med kariero in ljubeznijo.
- Raje izpusti, če: Tistim, ki ne prenesejo muzikalov ali si želijo preprosto, brezskrbno romantično komedijo s srečnim koncem. Tudi počasnejšega tempa in melanholičnega tona ne mara vsak.
Če ti je všeč, poglej tudi: Whiplash (2014), Singin' in the Rain (1952), Les Parapluies de Cherbourg (1964), The Greatest Showman (2017), A Star Is Born (2018)
Pogosta vprašanja
O čem govori film Dežela La La?
Mia, igralka v vzponu, in Sebastian, jazzovski glasbenik, v Los Angelesu poskušata uresničiti svoje sanje. Ko se uspeh stopnjuje, se znajdeta pred odločitvami, ki postavijo na preizkušnjo njuno zvezo in njune cilje.
Koliko traja Dežela La La?
Film traja 128 minut.
Kdo je režiral Deželo La La?
Film je režiral Damien Chazelle, ki je pred tem posnel tudi film Whiplash.
Kdo igra glavne vloge v Deželi La La?
Ryan Gosling igra Sebastiana, Emma Stone Mio, ob njiju pa se kot Keith pojavi John Legend.
Se je danes še vredno znova potopiti v Deželo La La?
Vsekakor. Dežela La La sodi med tiste redke filme, ki se ne starajo, temveč zorijo. Ob prvem ogledu te očara, ob drugem se ustavljaš pri podrobnostih, ob tretjem pa se zaloti, kako razmišljaš o lastnih odločitvah. Chazelle ni izbral lahke poti: ni nam dal pocukrane pravljice, temveč čudovito, grenko sladko izpoved o tem, da je cena naših sanj pogosto višja, kot si mislimo. Prižgi dober zvočnik, ugasni luč in pusti, da te melodija ujame pod vijoličnim nebom Los Angelesa. Pri meni 9 od 10, in te ocene ne delim zlahka.