Juste une illusion, predogledna recenzija: Nakache in Toledano nas popeljeta v Pariz leta 1985, v najbolj zmedeno leto odraščanja
Pride trenutek, ko trinajstletnik spozna, da tudi odrasli nimajo pojma, in se zaradi tega hkrati počuti svobodnega in prestrašenega. Juste une illusion želi ujeti prav ta trenutek, v pariškem predmestju leta 1985, v rokah režiserskega dua, ki nam je podaril Nedotakljive. Filma še nismo videli, a vse kaže, da bi lahko postal eno najtoplejših presenečenj zimske kino sezone.
Na papirju popoln zimski francoski film: nostalgičen, zabaven, boleč in, če se režiserja izogneta kiču, brez težav zadene naravnost v srce.
Podatki o filmu
| Režija | Olivier Nakache, Éric Toledano |
|---|---|
| Igrajo | Simon Boublil, Louis Garrel, Camille Cottin, Pierre Lottin, Alexis Rosenstiehl, Jeanne Lamartine |
| Žanr | Komedije |
| Dolžina | 114 min |
| Država | Francoski filmi |
O čem govori? Fant na nikogaršnji zemlji med otroštvom in odraslostjo
Smo v letu 1985. Vincent bo kmalu dopolnil trinajst let in živi v povprečni družini srednjega razreda v pariškem predmestju. Starejši brat se drži na distanci, starša se nenehno prepirata, sam pa tiči v tistem nerodnem vmesnem stanju, ko nisi več otrok, za odraslega pa te še nihče ne šteje. Film skozi njegove oči odpira vse, kar se v teh letih zgrne na človeka naenkrat: identiteto, prijateljstvo, družino, vero, poželenje in seveda prvo ljubezen.
Uradni opis filma se konča z lepim stavkom: komedija o tistem obdobju otroštva, ko upanje, da lahko spremenimo svet, še ni bilo zgolj iluzija. Ta stavek mi o tonu filma pove več kot katerakoli sinopsa. Ne gre pričakovati glasne najstniške komedije, temveč tisto grenko sladko, nasmejano melanholijo, v kateri so Francozi nepremagljivi.
Kaj točno se bo zgodilo z Vincentom, kdo bo njegova prva ljubezen in kam bo pripeljala družinska napetost, za zdaj ne vemo, in odkrito povedano je tako tudi bolje. Pri takšnih filmih zgodba nikoli ni bistvo, bistveni so trenutki: ponesrečen prvi zmenek, večerja, med katero starša drug na drugega kričita brez besed, nočni pogovor z bratom, ki morda vendarle ni tako odmaknjen.
Ustvarjalca Nedotakljivih na novem terenu
Imeni Olivier Nakache in Éric Toledano sta dobro znani tudi pri nas, saj sta podpisana pod Nedotakljive, film, ki je dokazal, da lahko francoska komedija postane svetovni ljubljenec občinstva, ne da bi pri tem izgubila srce. Moč dua je bila vedno v tem, da znata smeh in ganjenost izvabiti iz istega prizora in da le redko posežeta po poceni šalah.
Juste une illusion pa je izziv drugačne vrste. Tu ni dveh odraslih iz povsem različnih svetov, katerih trk sam po sebi prinaša humor. Na platno je treba prenesti notranji svet najstnika, povrhu še v minulem času. To zahteva precej bolj subtilno delo: če je preveč sladko, zdrsne v kič, če je preveč grenko, izgine komedijska lahkotnost. Glede na njuno dosedanjo pot jima zaupam, priznam pa, da me zanima, kako se bosta znašla v počasnejšem, bolj intimnem ritmu.
Izbira letnice in kraja pa deluje sumljivo osebno. Ne vemo, koliko je film avtobiografski, in tega tudi ne bom trdil, a tema je izrazito takšna, ki jo človek zajame iz lastnega otroštva, ne iz knjige.
Igralci: najstnik v središču, izkušena imena okoli njega
Na vrhu zasedbe je ime Simona Boublila, kar veliko pove: takšen film stoji ali pade s prepričljivostjo mladega glavnega igralca. Če kamera dve uri počiva na obrazu najstnika, mora ta obraz pripovedovati. Ali igra prav Vincenta, uradni podatki ne navajajo, zato sem previden, a glede na vrstni red je precej verjetno, da film sloni na njem.
Ob njem je Louis Garrel, eden najzanimivejših obrazov francoskega filma, ki je lahko hkrati romantičen, smešen in malce nadležen, kar je v družinski drami zlata vredno. Tudi komični čut in suhoparnost Camille Cottin sta natanko začimba, ki jo takšna komedija potrebuje. V zasedbi so še Pierre Lottin, Alexis Rosenstiehl in Jeanne Lamartine.
Kdo koga igra, kdo sta sprta starša, kdo brat in kdo prva ljubezen, za zdaj ne vemo, in ugibati ne bom. Gotovo je le, da je odrasla ekipa močna, zato bi bila, če bodo mladi igralci držali raven, skupinska igra lahko največji adut filma.
Zakaj ravno 1985? Čar analognega časa
Že sam čas dogajanja je program. Analogna ljubezen: telefonska slušalka na vrvici, pismo, na katerega čakaš več dni, kaseta, na katero z radia posnameš najljubšo pesem, in če ti spodleti, začneš znova. Svet, v katerem se prva ljubezen ni dogajala za zaslonom, temveč na stopnišču, na šolskem dvorišču, na avtobusni postaji.
Ta nostalgija je mogočno orožje in hkrati past. V zadnjih letih je po osemdesetih poseglo ogromno filmov in pogosto sem imel občutek, da je scenografija postala pomembnejša od likov. Pri dobrem obdobnem filmu pa čas ni izložba, temveč zrak: živi v oblačilih, v glasbi, predvsem pa v tem, kako ljudje govorijo in kako molčijo. Upam, da bosta Nakache in Toledano ubrala to pot.
Posebej zanimiva bo glasba. Zvočna podoba francoskega najstniškega filma, postavljenega v leto 1985, je lahko doživetje sama po sebi, in močno sumim, da režiserja te priložnosti ne bosta izpustila. Pri meni zvok že vnaprej dobi dodatno točko.
Kje bi lahko spodrsnilo? Tveganja
Bodimo pošteni: zgodba o odraščanju je eden najbolj obrabljenih žanrov. Že stokrat smo videli najstnika, ki spozna, da njegovi starši niso popolni, in ki se prvič zaljubi. Naloga filma Juste une illusion zato ne bo povedati nekaj novega, temveč iskreno povedati isto.
- Pretirana sladkost: nostalgija se zlahka sprevrže v medeno glazuro, v kateri se vsak slab spomin lepo zaokroži.
- Preveč tem: identiteta, prijateljstvo, družina, vera, poželenje, ljubezen. To je za en film ogromno in obstaja nevarnost, da dobimo od vsega le malo.
- Dolžina: 114 minut za film razpoloženja ni malo. Če ritem zastane, bo to trenutek, ko bo gledalec začel gledati na uro.
Obenem pa ta tveganja stojijo naravnost nasproti prednostim dua: vedno sta znala hkrati voditi več niti in vedno sta imela občutek, kako napetost pred solzami razbiti s smešno repliko.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za tiste, ki imajo radi melanholične, a nasmejane francoske komedije, za tiste, ki so bili sami najstniki v osemdesetih, ali preprosto za vse, ki si za zimske večere želijo topel, človeški film.
- Raje izpusti, če: Če pričakuješ hitro komedijo, polno šal, ali te nostalgija in zgodbe o odraščanju puščajo hladnega, se boš ob počasnejšem ritmu, osredotočenem na like, verjetno dolgočasil.
Če ti je všeč, poglej tudi: Nedotakljivi (2011), La Boum (1980), Boyhood (2014), Belfast (2021), Licorice Pizza (2021)
Pogosta vprašanja
Kakšen je izvirni naslov filma?
Izvirni naslov francoskega filma je Juste une illusion.
O čem govori Juste une illusion?
Dogaja se leta 1985 v pariškem predmestju. Glavni junak je Vincent, ki bo kmalu dopolnil trinajst let in med odmaknjenim starejšim bratom ter staršema, ki se nenehno prepirata, išče odgovore na vprašanja identitete, prijateljstva, družine, vere, poželenja in prve ljubezni.
Koliko traja Juste une illusion?
Film traja 114 minut.
Kdo je režiral Juste une illusion?
Francoski film sta režirala Olivier Nakache in Éric Toledano, ki sta pred tem ustvarila tudi Nedotakljive.
Kdo igra v filmu Juste une illusion?
V zasedbi so Simon Boublil, Louis Garrel, Camille Cottin, Pierre Lottin, Alexis Rosenstiehl in Jeanne Lamartine.
Je vreden previjanja kasete?
Mislim, da ja. Juste une illusion je natanko tisti film, ki ne želi odrešiti sveta, temveč nas le spomniti, kako je bilo, ko smo še verjeli, da ga lahko spremenimo. Režiserja Nedotakljivih, močna francoska igralska zasedba in neustavljivo vzdušno obdobje: to je dovolj, da filmu nasproti gledam z velikimi pričakovanji. Če bo mladi glavni igralec film odnesel na svojih ramenih in se bosta režiserja uprla sladki glazuri, bi to lahko bila ena najljubših evropskih komedij leta. Ali bo res tako, bomo videli, ko film pride pred gledalce.