Klic divjine, recenzija: Harrison Ford in pes, ki se nauči biti sam svoj gospodar
Je pes, ki ga usoda z udobne kalifornijske verande vrže naravnost v snežne viharje Yukona, in ta film se mu, roko na srce, zahvaljuje za vse. Klic divjine je staromodna pustolovščina, uglašena na srce, ki ne poskuša biti pametnejša od gledalca, zato pa natanko ve, kdaj nas mora stisniti v grlu. Bradati, utrujeni Harrison Ford pa deluje kot topla odeja v mrzli noči.
Ni brez napak in je tu in tam preveč zglajen, a redko kateri družinski pustolovski film tako jasno in z toliko ljubezni pripoveduje, kaj pomeni najti svoje mesto na svetu.
Podatki o filmu
| Original | The Call of the Wild |
|---|---|
| Premiera v Sloveniji | 20. 2. 2020. |
| Režija | Chris Sanders |
| Igrajo | Harrison Ford, Dan Stevens, Colin Woodell, Karen Gillan, Omar Sy, Raven Scott |
| Žanr | Pustolovski filmi, Družinski filmi, Drame |
| Dolžina | 100 min |
| Država | Ameriški filmi |
Kje gledati Klic divjine?
| Za izposojo |  Apple TV Store |
|---|---|
| Za nakup |  Rakuten TVApple TV Store |
O čem govori, brez kvarnikov: od verande do poštnih sani
Buck je velik, prikupen in nekoliko razvajen pes, ki mu je življenje do takrat preprosto: živi v Kaliforniji, v udobju, njegova največja pustolovščina pa je verjetno to, da v hiši kaj prevrne. Potem ga nepričakovano odtrgajo od doma in v času zlate mrzlice v 90. letih 19. stoletja se znajde v surovi divjini aljaškega Yukona. Tu ga nihče več ne poboža po glavi samo zato, ker je ljubek.
Buck postane najnovejši član pasje vprege, ki vleče poštne sani, pozneje pa tudi njen vodja. Film je v bistvu zgodba o njegovem odraščanju: kako se iz udobnega hišnega ljubljenčka prelevi v bitje, ki stoji na lastnih nogah in na koncu postane sam svoj gospodar. Več ni vredno izdati, saj je moč filma prav v tem, kako to preobrazbo gradi počasi, prizor za prizorom.
Postavitev je klasična: tuj svet, težke preizkušnje, dobri in slabi ljudje ter žival, ki vse to preživi in se okrepi. Kdor je kot otrok že jokal ob filmu o psu, natanko ve, v kaj se spušča.
Harrison Ford, godrnjavo srce
Priznajmo si, marsikdo bo film izbral zaradi Harrisona Forda. Po Hanu Solu in Indiani Jonesu ga tu vidimo v povsem drugačni vlogi: John Thornton je zlomljen, tih lik, pri katerem namesto besed govori pogled. Ford pri teh letih ni več pustolovski junak, temveč starec ob njem, in to mu presenetljivo dobro pristaja. V njem je nekakšna utrujena toplina, brez katere bi bil film precej bolj prazen.
Tudi ostali so na pravem mestu. Omar Sy kot Perreault prinaša tisto razorožujočo, sončno karizmo, zaradi katere ga imamo radi že od Nedotakljivih, Cara Gee kot Françoise pa mu je odlična partnerka. Na drugi strani nastopijo Dan Stevens kot Hal, Karen Gillan kot Mercedes in Colin Woodell kot Charles. Stevens je igralec, ki uživa, ko lahko lik malce pretirava, in to tu tudi stori. Nekaterim bo to morda že karikatura, meni se v družinskem filmu zdi čisto sprejemljivo.
V manjših vlogah se pojavita še Raven Scott in Wes Brown, a pravi glavni junak je nedvomno Buck. Vsak prizor se vrti okoli njega, film pa najbolje deluje takrat, ko ljudje njegovi poti dajejo le okvir.
Chris Sanders, ki zna pripovedovati o živalih
Režiser je Chris Sanders, kar marsikaj pojasni. Podpisan je pod Lilo in Stitch ter Kako izuriti svojega zmaja, torej gre za človeka, ki je večino kariere pripovedoval o tem, kako se navežeta človek in nečloveško bitje. Te izkušnje se čutijo tudi tukaj: Sanders se ne boji velikih, čistih čustev in ga ni sram, če hoče biti prizor preprosto ganljiv.
Ritem je prijeten, 100 minut je ravno dovolj, da film ne postane naporen, hkrati pa ima čas razviti Buckovo preobrazbo. Sandersovo animatorsko razmišljanje je vendarle dvorezen meč. Film včasih deluje kot igrani brat risanke: vse je malo svetlejše, malo bolj izrazno, malo bolj pravljično od resničnosti. Otrokom bo to všeč, odrasel gledalec pa se lahko vpraša, ali bi trša, bolj surova različica udarila še močneje.
Sneg, svetloba in zlata mrzlica: podoba
Yukon je drugi glavni junak filma. Zasnežene pokrajine, neskončna belina, zamrznjene reke in natrpan, blaten svet zlate mrzlice ustvarjajo čudovit kontrast. Trenutek, ko se Buck prvič zave razsežnosti divjine, je pravo kino doživetje, ki ga je vredno videti na velikem platnu.
Prizori z vprego so živahni, imajo hitrost in nevarnost ter dobro pokažejo, koliko dela je bilo treba vložiti, da je pošta v tem svetu prišla na cilj. Ponekod so slike preveč popolne, kot bi gledali razglednico, a priznam, da tega težko štejem za pravo napako filmu, katerega namen je prav to, da nas očara.
Kje sani zdrsnejo?
Največje vprašanje je, koliko gledalec prenese čustveno odkritost filma. Kdor ima rad jasne zgodbe, v katerih so dobri in slabi ostro ločeni, bo zadovoljen. Kdor pa išče bolj niansirane, temnejše like, se mu bodo negativci zdeli preveč risankasti, preobrati pa predvidljivi.
Drugo tveganje je predvidljivost. Ta film ne želi presenetiti, temveč pomiriti in ganiti. To je vrlina in slabost hkrati. Mene ni motilo, razumem pa, če bo kdo na koncu skomignil z rameni, češ, to smo že videli, le z drugim psom.
- Kaj deluje: Harrison Ford, lik Bucka, pokrajina, čista čustva.
- Kaj manj: preveč preprosti negativci, predvidljiva dramaturgija, včasih preveč bleščeča podoba.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Družinam z večjimi otroki, ljubiteljem psov in vsem, ki imajo radi staromodne, prisrčne pustolovske filme. Dobra izbira tudi za oboževalce Harrisona Forda, ki bi ga radi videli v tišji luči.
- Raje izpusti, če: Kdor pričakuje surovo, realistično dramo o preživetju ali je alergičen na odkrita čustva in predvidljive zgodbe, bo verjetno razočaran.
Če ti je všeč, poglej tudi: White Fang (1991), Balto (1995), Togo (2019), A Dog's Purpose (2017)
Pogosta vprašanja
Kdaj je bil Klic divjine premierno prikazan v Sloveniji?
Film je v slovenske kinematografe prišel 20. februarja 2020.
O čem govori Klic divjine?
Buck, kalifornijski hišni pes, se med zlato mrzlico v 90. letih 19. stoletja nenadoma znajde v divjini aljaškega Yukona, kjer postane član in nato vodja pasje vprege s poštnimi sanmi ter na koncu najde svoje mesto na svetu.
Koliko traja Klic divjine?
Film traja 100 minut.
Kdo igra v filmu Klic divjine?
Harrison Ford igra Johna Thorntona, ob njem nastopajo Omar Sy (Perreault), Cara Gee (Françoise), Dan Stevens (Hal), Karen Gillan (Mercedes) in Colin Woodell (Charles).
Kdo je režiral Klic divjine?
Film je režiral Chris Sanders.
Se splača z Buckom odpraviti v Yukon?
Da, če veš, kaj te čaka. Klic divjine ni revolucionaren film in ne želi pisati novih pravil, zato pa pošteno in z ljubeznijo pripoveduje večno zgodbo o svobodi, zvestobi in o tem, da se moramo včasih odpovedati udobju, da postanemo to, kar smo. Harrison Ford je zanesljiv, Buck ljubek, Yukon osupljiv, Chris Sanders pa čuti, kje nas mora stisniti pri srcu.
Za deževno nedeljsko popoldne in skupni družinski ogled je kot nalašč. Le robčke pripravi, ker filmi o psih redko prizanašajo.