De Gaulle: Résistance, predhodna recenzija: 160 minut kljubovanja, ko je Francija že odložila orožje
Poleti 1940 se je Francija vdala, en sam neznan general pa ne. Antonin Baudry v 160 minut dolgi dokudrami pripoveduje o človeku, ki je iz Londona skušal svet prepričati, da vojne še ni konec. Na papirju ima film vse, kar potrebuje resna, velikopotezna zgodovinska pripoved.
Ambiciozen in drzen projekt, ki bi lahko postal eden najmočnejših zgodovinskih filmov leta, če se izogne muzejskemu patosu.
Podatki o filmu
| Original | La Bataille de Gaulle : L'Âge de fer |
|---|---|
| Režija | Antonin Baudry |
| Igrajo | Simon Abkarian, Simon Russell Beale, Florian Lesieur, Benoît Magimel, Loic Corbery, Anamaria Vartolomei |
| Žanr | Dokumentarne drame |
| Dolžina | 160 min |
| Država | Francoski filmi, Belgijski filmi, Ameriški filmi |
O čem govori, brez kvarnikov: en človek proti porazu
Izhodišče je preprosto in neizprosno. Leta 1940 se Francija sesuje, podpiše premirje in zdi se, da je zgodovina vprašanje zaključila z eno samo potezo peresa. Sredi tega kaosa en človek noče sprejeti poraza: Charles de Gaulle, ki ga takrat skoraj nihče ni poznal. Sam in proti vsem možnostim pobegne v London, da bi od tam svet prepričal, da boj še ni končan in da Francija ni izgubljena.
Po opisu sodeč se film ne ustavi pri portretu enega človeka. V Angliji, Franciji in Afriki postopoma stopijo v ospredje upornikii iz ozadja, uporniški dijaki in odločni vojaki. Ta večplastna zgradba je po mojem mnenju najzanimivejša obljuba projekta. Ne bomo gledali rojstva spomenika, ampak to, kako trmast glas počasi preraste v gibanje.
Kdo točno so liki iz stranskih zgodb in kam se pripoved izteče, pred premiero ne vemo. Iz zgodovinskih učbenikov seveda slutimo, kje bo vojna, a zorni kot filma, njegovi poudarki in vložki ostajajo skrivnost.
Antonin Baudry: diplomat na režiserskem stolu
Ime režiserja Antonina Baudryja širšemu občinstvu morda ne zveni znano, a vredno ga je spremljati. Njegov prejšnji film Le Chant du loup je bil napet francoski triler v podmornici, ki je dokazal, da Baudry zna delati v tesnem prostoru in živčnem ritmu ter da se ne boji velikega produkcijskega obsega.
Še bolj vznemirljivo je, da Baudryjeva preteklost sega v svet diplomacije. Pri filmu, kjer glavno orožje ni puška, temveč prepričevanje, pogajanja in politični blef, je to odličen znak. De Gaullovi londonski meseci so bili predvsem vojna besed, ki se je odvijala v pisarnah in pred radijskimi mikrofoni. Če kdo ve, kako pogajalsko mizo posneti kot bojišče, je to on.
Vprašanje je predvsem, ali bo trilerska napetost preživela v 160 minut dolgem zgodovinskem tabloju, ki se razteza čez več celin. Ta žanr se rad pogrezne pod lastno težo in prav tu se bo vse odločilo.
Igralska zasedba: francoska elita in britansko težko topništvo
Seznam igralcev je močan že na prvi pogled. Simon Abkarian je karizmatičen igralec z izrazito prezenco, ki ga mednarodno občinstvo pozna vsaj od filma Casino Royale. Benoît Magimel je eden najzanesljivejših adutov francoskega filma, ki je že v Pianistki pokazal, koliko lahko pove z enim samim pogledom. Anamaria Vartolomei je po filmu Dogodek postala eden najbolj zanimivih obrazov mlade generacije francoskih igralk.
Na britanski strani je Simon Russell Beale gledališka legenda, ki vsakemu stavku da težo, Tom Mison pa zna dobro odigrati nekoliko prefinjene, nekoliko ironične angleške like. Ob njih so še Florian Lesieur, Loic Corbery, Niels Schneider, Karim Leklou in Kacey Mottet Klein, kar je raznolika ekipa, ki se lepo poda večplastni zgodbi.
Kdo koga igra, pred premiero ne bom razkrival, a s takšno zasedbo je igra lahko trdna podlaga, na katero se film lahko opre, tudi če se scenarij tu in tam spotakne.
Kaj bi ga lahko dvignilo nad še en kostumski učbenik?
Trg filmov o drugi svetovni vojni je nasičen, biografije velikih državnikov pa imajo neprijetno navado, da se svojemu junaku preveč priklanjajo. Optimističen sem zaradi nekaj konkretnih stvari:
- Zorni kot: po opisu je De Gaulle tu še neznani general, ne poznejša ikona. Outsider, ki ga nihče ne jemlje resno, je vedno boljše dramsko gradivo kot dokončana legenda.
- Zbor: zgodba uporniških dijakov in brezimnih odporniških borcev lahko visoki politiki da človeško mero.
- Geografija: trojica London, okupirana Francija in Afrika lahko redko videno celovito pokaže, da se odpor ni rodil na enem samem kraju.
- Koprodukcija: francosko, belgijsko in ameriško sodelovanje kaže, da ne nastaja komorni film, temveč kino mednarodnih razsežnosti.
Če se ti štirje elementi sestavijo, lahko nastane film, ki govori hkrati o zgodovini in o večnem vprašanju, koliko je vredna trma enega samega človeka, ko so vsi drugi že obupali.
Kje lahko spodrsne? Tveganja
Začnimo z očitnim: 160 minut. To ni malo in pri dokudrami je dolžina dvorezen meč. Likom in počasni gradnji lahko da prostor, a se zlahka razblini, če stranske zgodbe ne dobijo dovolj teže ali če glavna nit sloni na preveč govorjenja.
Drugo tveganje je sam žanr dokudrame. Ta oblika pogosto postavi zvestobo dogodkom pred dramski lok in gledalec takrat dobi bolj rekonstrukcijo kot doživetje. Pri domači francoski produkciji o ključni figuri nacionalnega mita je v zraku tudi skušnjava povzdigovanja v junaka.
In nazadnje: pripoved v več nitih deluje le, če se vsaka zdi enako pomembna. Če bodo dijaki ali vojaki na afriški fronti ostali zgolj ilustracija ob De Gaullovih velikih govorih, bo film izgubil prav tisto, kar je po opisu v njem najizvirnejše.
Podoba, zvok in surovost vojne
Vse kaže, da vojna ne bo sterilno, plakatno ozadje, temveč bo film imel tudi trde, surove trenutke. To takšni temi dobro dene: odpor ni bil romantična pustolovščina, ampak smrtno nevaren in pogosto krvav podvig.
Glede na Baudryjev prejšnji film lahko računamo tudi na premišljeno zvočno kuliso in gradnjo napetosti. V zgodbi, kjer je radijski prenos sam po sebi orožje, je dramaturška vloga zvoka lahko še posebej pomembna. To področje je režiser že enkrat dokazano obvladal, zato sem tu res radoveden.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za vse, ki imajo radi resne, velikopotezne zgodovinske filme in so uživali v politični drami Najtemnejša ura ali v vojni napetosti Dunkirka. Za ljubitelje francoskih igralcev skoraj obvezno.
- Raje izpusti, če: Za tiste, ki jih že 160 minut prestraši in pričakujejo dinamičen akcijski film z bitkami. Zaradi surovih prizorov tudi ni primeren za otroke.
Če ti je všeč, poglej tudi: Najtemnejša ura (2017), Dunkirk (2017), Valkyrie (2008), Kraljev govor (2010)
Pogosta vprašanja
O čem govori De Gaulle: Résistance?
Leta 1940, po zlomu Francije in premirju, Charles de Gaulle, takrat še neznan general, pobegne v London, da bi nadaljeval boj, medtem ko se v Angliji, Franciji in Afriki pojavljajo uporniki, uporniški dijaki in odločni vojaki.
Koliko traja film?
Film traja 160 minut.
Je film primeren za otroke?
Zaradi surovih vojnih prizorov ga za ogled z otroki ne priporočamo.
Kdo je režiral film?
Film je režiral Antonin Baudry.
Kdo igra v filmu?
Med drugim Simon Abkarian, Simon Russell Beale, Benoît Magimel, Anamaria Vartolomei, Niels Schneider, Karim Leklou, Tom Mison, Florian Lesieur, Loic Corbery in Kacey Mottet Klein.
Se splača sesti v kino za 160 minut generalove trme?
Po mojem da, vsaj vsi znaki kažejo v to smer. Močna mednarodna zasedba, režiser, ki se je že dokazal v napeti drami v zaprtem prostoru, in zgodba, ki se začne v trenutku poraza, ne zmage. Prav to je najboljše izhodišče: veliko bolj vznemirljivo je gledati, kako nekdo postane legenda, kot nekoga, ki se je kot legenda že rodil.
Tveganja so resnična, dolžina in dokudramska oblika lahko film hitro obtežita, a takšnemu ambicioznemu projektu raje držim pesti, kot da bi vnaprej vihal nos. Moja pričakovana ocena se giblje okoli močne 7,5, s pripombo, da se lahko brez težav povzpne čez 8, če Baudry najde ravnovesje med visoko politiko in brezimnimi uporniki.