Oasis: Don't Look Back in Anger recenzija: konec bratske vojne, ki je klical po velikem platnu
Če bi nam kdo leta 2009 rekel, da bosta brata Gallagher nekoč skupaj sedla pred kamero in dala intervju, bi se mu verjetno nasmejali. Oasis: Don't Look Back in Anger dokumentira prav to nemogoče, skupaj z razprodano turnejo Oasis Live '25. Film ni brez napak, a za oboževalca je približno tako, kot bi bil spet sedemnajstleten sredi stadiona.
Prazničen turnejski film, ki bistvo najde na odru in v obrazih občinstva, skupni intervju bratov Gallagher pa ga že sam po sebi spremeni v zgodovinski dokument.
Podatki o filmu
| Režija | Will Lovelace, Dylan Southern |
|---|---|
| Žanr | Dokumentarni filmi, Glasbeni filmi |
| Država | Angleški filmi, Ameriški filmi |
O čem govori: vrnitev, na katero si nihče ni upal staviti
Izhodišče filma je preprosto, in prav zato deluje. Liam in Noel Gallagher sta spet skupaj, Oasis pa se leta 2025 odpravi na turnejo Oasis Live '25, ki je postala eden največjih rockovskih dogodkov našega časa. Dokumentarec spremlja ta zmagoviti pohod v globalnem merilu, hkrati pa se ves čas vrača k vprašanju, ki si ga zastavlja vsak: kaj ta skupina ljudem pomeni in zakaj je niso nikoli spustili iz rok?
Klasične zgodbe z dramatičnim lokom ne gre pričakovati. Gre bolj za portret in posnetek trenutka: ključni glasbeni prizori leta 2025, razprodani koncerti, vaje in minute v zakulisju, zloženi drug ob drugega. Kdor čaka napet, razgaljajoč dokumentarec o starih zamerah, bo morda ostal lačen. Kdor pa želi začutiti, kako je bilo biti tam, je na pravem mestu.
Liam in Noel v istem kadru: pravi zlati zaklad filma
Naj bo stadionski koncert še tako velik, najmočnejši adut filma je tišji trenutek: prvi skupni intervju bratov Gallagher po več kot 25 letih. Tega ni mogoče dovolj poudariti. Ta dva sta za celo generacijo postala sinonim za bratsko rivalstvo, njune bodice so legendarne, njun odnos pa je bil desetletja bolj tema rumenega tiska kot glasbe.
O čem točno govorita, ne bom izdal, povem pa, da že sam pogled nanju, kako sedita drug ob drugem, udari močneje od katerekoli pesmi. V tem je nekaj nerodnega in iskrenega, kar filmu, zgrajenemu predvsem na slavju, močno koristi. Če bi kupil vstopnico samo zaradi enega razloga, bi bil to ta.
Režiserja, ki vesta, kako snemati bend
Za režijo stojita Will Lovelace in Dylan Southern, in ta dvojec ne prihaja iz nič. Podpisala sta film Shut Up and Play the Hits o poslovilnem koncertu skupine LCD Soundsystem, torej imata izkušnje, kako koncert na platnu postane čustven dogodek. Njuno roko se čuti tudi tukaj: montaža se ne zaletava, pesmim pusti dihati in se ne boji obrniti kamere proti občinstvu.
Slednje je po mojem ena najboljših odločitev filma. Obrazi oboževalcev, refreni, ki jih rjove cel zbor, očetje skupaj z otroki: prav ta podoba pove največ o globokem čustvenem in kulturnem vplivu, ki ga Oasis že generacije ima na ljudi. Film tega ne razlaga na dolgo, preprosto pokaže.
Zvok, slika, stadion: ko kinodvorana pokaže, kaj zmore
Glasba je seveda vrhunec, in ne samo zato, ker Wonderwall ali naslovna Don't Look Back in Anger v izvedbi množice še vedno spravita kurjo polt na kožo. Zvočna slika hkrati prenese moč benda in bučanje množice, v kinu pa to šteje veliko več kot doma na zvočnikih prenosnika. Če le lahko, ga glejte v veliki dvorani z dobrim ozvočenjem.
Vizualno film posega po običajnem orodju turnejskih filmov: panorame množic, bližnji posnetki obrazov, odrske luči, polmrak garderob. Ni revolucionarno, je pa pošteno in okusno sestavljeno, posnetki z vaj pa mu dodajo bolj intimno, surovo plast, ki dobro dene ritmu.
Kje se zatakne: preveč slavja, premalo trenja
Zdaj pa slaba novica. Film si tako želi proslaviti vrnitev, da včasih pozabi postavljati vprašanja. Za takšno zgodbo stoji desetletje napetosti, užaljenosti in neizrečenih stavkov, na površje pa pride le malo tega. Celoten ton je bolj dvigajoč kot neprijeten, kar je z vidika oboževalca razumljivo, s kritiškega pa zamujena priložnost.
Druga težava je, da se lahko tistemu, ki z bendom nima vezi, koncertni deli čez čas zlijejo v eno. Ta film nikogar ne želi spreobrniti, to je maša za že spreobrnjene. Tega mu ne štejem v greh, opozarjam le, da mora vsak vedeti, na kaj se usede.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za oboževalce Oasis, nostalgike britpopa in vse, ki imajo radi veliko skupinsko koncertno doživetje ter jih zanima, kakšna sta Liam in Noel danes drug ob drugem.
- Raje izpusti, če: Za tiste, ki pričakujejo poglobljen, razkrivajoč preiskovalni dokumentarec o ozadju bratskega spora, ali ki jih glasba Oasis že tako pušča hladne.
Če ti je všeč, poglej tudi: Shut Up and Play the Hits (2012), Supersonic (2016), Oasis Knebworth 1996 (2021), Get Back (2021), Stop Making Sense (1984)
Pogosta vprašanja
O čem govori Oasis: Don't Look Back in Anger?
O vrnitvi Liama in Noela Gallagherja ter svetovni turneji Oasis Live '25, z vajami, prizori iz zakulisja in doživetji oboževalcev.
Kdo je režiral film?
Film sta režirala Will Lovelace in Dylan Southern.
Ali film vsebuje skupni intervju bratov Gallagher?
Da, prvič po več kot 25 letih lahko vidimo skupni intervju z Liamom in Noelom.
Se splača v kinu znova na koncert Oasis?
Če se vam je že zgodilo, da je ob refrenu Oasis z vami pela pol avtobusne postaje, potem ja, in to po možnosti v največji dvorani. Oasis: Don't Look Back in Anger ni najpogumnejši glasbeni dokumentarec, kar sem jih videl, je pa med najtoplejšimi. Zaradi skupnega intervjuja bratov Gallagher je zgodovinski zapis, ki ga noben oboževalec ne sme izpustiti. Kdor ga zanima le napol, bo preživel prijeten večer, kdor pa je v devetdesetih odraščal ob teh pesmih, bo verjetno obsedel tudi med odjavno špico in si brundal.