The Loneliest Man in Town, recenzija pred premiero: blues v dunajskem bloku, ki ga bodo porušili
Obstaja osamljenost, ki ne joka, ampak tiho položi vinilko na gramofon. The Loneliest Man in Town govori prav o njej: o ostarelem bluesovskem glasbeniku, ki se kot zadnji oklepa dunajske hiše, obsojene na rušenje. Takoj priznam, da imam slabost za tihe filme po meri človeka, zato ga že zdaj zelo čakam.
Na papirju je vse pripravljeno za majhen, a globoko zadevajoč melanholični film o žalovanju in možnosti novega začetka. Upajmo le, da se ne izgubi v lastni tišini.
Podatki o filmu
| Režija | Tizza Covi, Rainer Frimmel |
|---|---|
| Igrajo | Alfred Blechinger, Al Cook, Brigitte Meduna |
| Žanr | Biografski filmi |
| Dolžina | 86 min |
| Država | Avstrijski filmi |
En človek, ena hiša, kup plošč: o čem govori film?
Izhodišče zgodbe je preprosto in prav zato močno. Bluesovski glasbenik Al Cook živi kot zadnji stanovalec dunajskega stanovanjskega bloka, namenjenega rušenju, obdan s starimi spomini in vinilnimi ploščami. Zunaj se svet vrti po svoje, notri pa se zdi, kot da se je čas ustavil. Potem se pojavi nepremičninski investitor, ki stavbo obsodi na rušenje, in Alovo edino zatočišče je nenadoma ogroženo.
Od tu naprej se začne pravi vložek filma, ki ni hiša, temveč človek. Al se mora soočiti s koncem nekega obdobja, z žalovanjem za pokojno ženo Silvio in, kar je morda najtežje, z možnim novim začetkom. Kaj ta novi začetek pomeni in kam pelje, uradni opis ne razkrije, in prav je tako. To je zgodba, ki si je ne ogledaš zaradi preobratov, ampak zato, da nekaj časa posediš z junakom v napol temni sobi.
Tudi 86 minut trajanja veliko pove. Ne čaka nas raztegnjena dvourna drama o žalovanju, temveč zgoščena, napeta komorna zgodba. To je dobra novica, saj take teme najpogosteje utrudi prav prenapisanost.
Al Cook v vlogi Ala Cooka
Zasedba je zgovorna že na prvi pogled. Glavni igralec je Al Cook, lik pa je bluesovski glasbenik z imenom Al Cook. Takšno prekrivanje resnične osebe in filmskega lika običajno pomeni, da se film zelo približa resničnosti, in v to smer kaže tudi uvrstitev med biografske filme. Koliko je resnice in koliko fikcije, bomo izvedeli po premieri, a že sama zasnova je vznemirljiva.
Ob njem sta na seznamu še Alfred Blechinger in Brigitte Meduna. To niso imena, zaradi katerih se pred multipleksi vijejo vrste, in po mojem to sploh ni slabo. V takih filmih je pristnost obrazov vredna več kot katerokoli zvezdniško ime. Če ima star glasbenik na obrazu zapisanih trideset let zakajenih beznic in izgubljene ljubezni, tega ne nadomesti noben ličila ne nobena metodična igralska tehnika.
Zame je to največja obljuba filma: da osamljenega bluesmana ne bo igral igralec, ampak ga bo kamera preprosto pokazala.
Tizza Covi in Rainer Frimmel: dvojec na meji resničnosti
Film sta režirala Tizza Covi in Rainer Frimmel, ki že dolgo ustvarjata v paru in ju festivalsko občinstvo dobro pozna. Bistvo njunega sloga je brisanje meje med dokumentarnim in igranim filmom: pogosto snemata z ljudmi, ki na platno prinesejo različico lastnega življenja. Dovolj je pomisliti na La pivellina ali pred nekaj leti predstavljeno Vero, da vemo, kaj lahko pričakujemo.
Ta metoda se odlično poda k temi. Hiša pred rušenjem, star glasbenik in žalovanje so material, ki bi zlahka zdrsnil v kič, če bi ga kdo hotel prodati z bombastično glasbeno podlago in solznimi monologi. Glede na dosedanje delo bosta Covi in Frimmel prej stavila na opazovanje, potrpežljivost in tih humor. Jaz bi vsaj stavil na to.
Tudi to, da gre za avstrijski film, veliko pove. Avstrijska kinematografija ni znana po prijaznih razpletih, Dunaj pa v takih filmih praviloma pokaže manj turističen obraz. Zanima me, koliko bo mesto tu le kulisa in koliko pravi lik.
Zakaj to zveni tako dobro?
Iskreno, ko sem prebral opis, mi je v glavi takoj zazvenel počasen dvanajsttaktni blues. Mislim, da je prav glasba skrivno orožje filma. Film o bluesovskem glasbeniku, ki živi med vinilkami, ne more brez močne zvočne podobe, zato glasbi že vnaprej namenjam tako visoko oceno.
- Znan, a vedno aktualen spopad: boj starih hiš in starih stanovalcev z nepremičninskimi investitorji je dobro razumljiv tudi pri nas. Marsikdo bo v zgodbi prepoznal sebe ali svoje stare starše.
- Žalovanje kot tema: izguba Silvie je verjetno čustveno jedro filma, izguba hiše pa bo nekakšno drugotno žalovanje.
- Upanje na koncu: opis izrecno omenja možen nov začetek, zato se ni treba pripravljati na brezupen, depresiven film.
- Kratko trajanje: 86 minut je pri tako meditativnem filmu izrazita prednost.
Kje bi se lahko zalomilo?
Kjer je toliko obljub, je tudi tveganje resnično. Majhni filmi, ki jih poganjajo liki, imajo dve tipični pasti. Prva je, da tišina in počasnost postaneta sami sebi namen in gledalec po nekem času ne sočustvuje več z junakom, ampak gleda na uro. Druga je, da spopad ostane preveč shematičen: zlobni investitor proti občutljivi umetniški duši. To smo videli že velikokrat in deluje le, če je film bolj niansiran.
Tretji vprašaj je občinstvo. To ni film za petkovo druščino s kokicami in kdor bo prišel z napačnimi pričakovanji, bo razočaran. Film noče biti glasen, in kdor pričakuje akcijo, preobrate ali klasičen dramski lok, ga bo zlahka doživel kot dolgočasnega.
Kljub temu sem optimističen, saj bo glede na dosedanjo pot režiserskega dvojca težava prej premalo kot preveč, kar je v mojih očeh lažje odpustljiv greh.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za ljubitelje tihih, človeku bližnjih evropskih filmov, za oboževalce bluesa in vinilk ter za vse, ki vedo, kako je, ko moraš izpustiti dom ali človeka.
- Raje izpusti, če: Kdor pričakuje dinamično dogajanje, spektakularne preobrate ali klasično hollywoodsko dramo, bo film najverjetneje doživel kot prepočasen in pretih.
Če ti je všeč, poglej tudi: Inside Llewyn Davis (2013), Perfect Days (2023), Up (2009), Umberto D. (1952), Vera (2022)
Pogosta vprašanja
O čem govori The Loneliest Man in Town?
Bluesovski glasbenik Al Cook živi kot zadnji stanovalec dunajskega stanovanjskega bloka. Ko nepremičninski investitor stavbo obsodi na rušenje, se mora soočiti s koncem nekega obdobja, z žalovanjem za pokojno ženo Silvio in z možnim novim začetkom.
Koliko traja film?
The Loneliest Man in Town traja 86 minut.
Kdo je režiral film?
Film sta režirala Tizza Covi in Rainer Frimmel.
Iz katere države prihaja film?
The Loneliest Man in Town je avstrijski film.
Bi sedli z bluesmanom v izpraznjen stanovanjski blok?
Jaz zagotovo. The Loneliest Man in Town je film, ki ne bo kričal s plakatov in ne bo vodil lestvic gledanosti, a zlahka postane eden najbolj človeških filmov leta. Star glasbenik, umirajoča hiša, spomin na izgubljeno ženo in medel žarek upanja: to je dovolj za močan udarec, če režiserja najdeta pravi ton. Glede na dosedanje delo Covi in Frimmla so možnosti za to odlične. V jesenskih večerih, ko se tako ali tako zgodaj stemni, si težko zaželiš boljšega filmskega programa. Pričakovana ocena: 8/10, in iskreno upam, da je po premieri ne bo treba znižati.