The Social Reckoning, predhodna recenzija: Aaron Sorkin se vrača k Facebooku in tokrat ne prizanaša
Aaron Sorkin nam je že enkrat povedal, kako je nastal Facebook. Zdaj nam pripoveduje, kaj Facebook počne z nami. The Social Reckoning je na papirju eden najbolj vznemirljivih filmov leta za odraslo občinstvo, in če Sorkinov stroj steče, bo marsikdo po ogledu z nelagodjem pogledal svoj telefon.
Sorkinovi dialogi, oskarjevska glavna igralka in resnični škandal: boljšega izhodišča dokumentarna drama le redko dobi. Preživeti mora le še lastno vzvišenost.
Podatki o filmu
| Režija | Aaron Sorkin |
|---|---|
| Igrajo | Wunmi Mosaku, Jeremy Allen White, Mikey Madison, Patrick Fischler, Betty Gilpin, Billy Magnussen |
| Žanr | Dokumentarne drame |
| Država | Ameriški filmi |
O čem govori? Inženirka, novinar in skrivnost
Postavitev je klasična in prav zato lahko deluje. Frances, ki jo igra Mikey Madison, je mlada inženirka pri Facebooku. V podjetju naleti na nekaj, o čemer po njenem prepričanju nima pravice molčati. Obrne se na novinarja Wall Street Journala, ki ga igra Jeremy Allen White, in od tu naprej skupaj stopata po vse nevarnejši poti.
Po uradnem opisu je Frances v imenu dobre stvari pripravljena goljufati, vohuniti in lagati. Ta stavek je zame najzanimivejša obljuba filma. Ne dobimo svetnice in mučenice, ampak nekoga, ki sam krši pravila, medtem ko poskuša razkriti sistem, ki pravila krši na veliko. Na koncu poti je pretresljiv članek o najbolj skrbno varovanih skrivnostih družbenega omrežja, ki sproži ogromen škandal. Film obravnava resnični primer, zato je smer razpleta znana in napetost se mora roditi iz tega, kako junaka prideta do cilja.
Tudi slogan zadene: »Ne uporabljamo le mi njega, tudi on uporablja nas.« Malce diši po plakatu, a zadene točno tja, kamor mora.
Sorkin, mojster besede
Ime Aaron Sorkin je že samo po sebi žanr. Napisal je scenarij za Socialno omrežje, ki ga je režiral David Fincher in ki še danes ostaja eden najboljših filmov o tem, kako iz študentske domislice nastane svetovna sila. Kot režiser se podpisuje pod Molly's Game, The Trial of the Chicago 7 in Being the Ricardos.
Kaj lahko pričakujemo? Hitre, duhovite dialoge, v katerih se liki prekašajo, ljudi, ki vedno izrečejo najpametnejši možni stavek v najboljšem možnem trenutku, in močan moralni kompas. Pri zgodbi o novinarjih in žvižgačih je to lahko zlata vredno: uredniški spori, pogajanja z odvetniki in dileme okoli zaščite virov so Sorkinov naravni teren.
Tveganje pa je enako kot vedno. Kot režiser Sorkin rad posname prizore, ki delujejo kot posneto gledališče, in kar je bila v Fincherjevih rokah hladna, natančna napetost, pri njem včasih zdrsne v televizijsko melodramo. Če ima The Social Reckoning šibko točko, bo verjetno prav tu: besedilo bo odlično, vprašanje je, ali bo tudi slika kaj povedala.
Igralska zasedba, za katero bi ubijal
Iskreno: ob tem seznamu imen sem se prvič vzravnal na stolu. Mikey Madison je po Anori ena najzanimivejših mladih igralk, vloga notranje razdvojene, moralno sive žvižgačke pa je zanjo kot nalašč. V Anori je izžarevala surovo energijo, tu bo verjetno potrebna tišja, živčna napetost. Zanima me, kaj bo naredila z njo.
Jeremy Allen White je od serije The Bear nekronani kralj tesnobnih, izgorelih likov, in preiskovalni novinar, ki žonglira z roki, viri in pravnimi grožnjami, temu ni daleč. Če bo med njima kemija, je pol bitke že dobljene.
Potem pa še stranske vloge: Jeremy Strong, ki je v seriji Succession pokazal, kako dobro mu pristoji človek, ki se zvija v bližini moči, Wunmi Mosaku, Betty Gilpin, Billy Magnussen in Patrick Fischler. Koga natanko igrajo, pred premiero ni znano, a gre za ekipo karakternih igralcev, ki tudi iz triminutnega prizora naredijo nekaj nepozabnega. Sorkinovi scenariji pa radi tudi stranskim likom podarijo najboljše replike.
Zakaj ravno zdaj in zakaj tako boli?
The Social Reckoning se loteva teme, v kateri smo vsi, hočeš nočeš. To ni oddaljen politični škandal ali stečaj banke, ampak platforma, ki jo zjutraj odpremo prvo in zvečer zadnjo. Moč filma bi lahko izhajala prav iz tega, da gledalec ni zunanji opazovalec: razkriti sistem oblikuje tudi njegov vir novic.
Eden od stavkov iz opisa me je posebej pritegnil: »Če sploh ima namen.« To je veliko bolj srhljivo vprašanje kot hudobni direktor v ozadju. Če film ne želi pokazati zlikovca, ampak sistem, ki v resnici ne uboga nikogar, potem ne dobimo preprostega trilerja o razkritju, ampak vznemirljivo podobo časa.
Žanrsko hodi po stopinjah filmov Spotlight in Vsi predsednikovi možje, kjer so telefonski klic, ukraden dokument in uredniška odločitev vsaj tako napeti kot avtomobilski lov. Kdor ima rad tak počasi stopnjevan triler, zgrajen iz besed, bo tu morda našel film jeseni.
Kje se lahko zalomi?
Vidim tri nevarnosti. Nobena ni usodna, a vse tri so resnične:
- Past pridiganja. Sorkin obožuje, ko liki sporočilo filma povedo v monologih. Pri tako aktualni temi se lahko vse hitro sprevrže v šolsko uro.
- Vizualnost. V zgodbi, ki se vrti okoli prenosnikov, pisarn in sejnih sob, je težko pokazati kaj vizualno vznemirljivega. Tu mora biti Sorkin kot režiser boljši kot kdaj koli prej.
- Znan razplet. Gre za resnični primer, objava velikega članka ni skrivnost. Napetosti torej ne sme nositi vprašanje »kako se bo končalo«, ampak »koliko jih bo to stalo«.
Če bo film vzel Francesino moralno dvoumnost resno in je ne bo zgladil v junaško zgodbo, lahko ta tveganja izginejo. Če pa bodo vsi vitezi v svetlečih oklepih, bomo dobili dobro napisan, a pozabljiv televizijski film s kino proračunom.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za vse, ki so imeli radi Socialno omrežje, Spotlight ali katerikoli film o preiskovalnih novinarjih, in ki jih zanima, kaj se dogaja za njihovimi najljubšimi aplikacijami. Oboževalci Mikey Madison in Jeremyja Allena Whita pa morajo vstopnico kupiti obvezno.
- Raje izpusti, če: Kdor išče akcijo, spektakel ali lahkotno sprostitev, bo film doživel kot preveč zgovoren in preresen. Kdor je alergičen na Sorkinove hitre, nekoliko samovšečne dialoge, naj sprave ne začenja ravno tu.
Če ti je všeč, poglej tudi: Socialno omrežje (2010), Spotlight (2015), Vsi predsednikovi možje (1976), The Insider (1999), The Post (2017)
Pogosta vprašanja
O čem govori The Social Reckoning?
Frances, mlada inženirka pri Facebooku, pride do informacij, o katerih noče molčati, zato se obrne na novinarja Wall Street Journala. Skupaj prehodita nevarno pot, na koncu katere izide članek o skrivnostih družbenega omrežja, ki sproži velik škandal.
Ali film temelji na resnični zgodbi?
Da, film obravnava resnični primer in sodi v žanr dokumentarne drame.
Kdo je režiral The Social Reckoning?
Film je režiral Aaron Sorkin, ki je pred tem napisal tudi scenarij za Socialno omrežje.
Kdo igra v filmu The Social Reckoning?
Glavni vlogi igrata Mikey Madison in Jeremy Allen White, ob njiju pa nastopajo še Wunmi Mosaku, Patrick Fischler, Betty Gilpin, Billy Magnussen in Jeremy Strong.
Iz katere države prihaja The Social Reckoning?
Gre za ameriški film.
Se bo zanj splačalo za dve uri ugasniti telefon?
Mislim, da ja, in tega ne pravim le zaradi zveneče zasedbe. The Social Reckoning je eden redkih filmov, katerega tema tiči gledalcu v žepu, Sorkin pa je pisec, ki zna tudi iz uredniškega prepira narediti triler. Mikey Madison kot moralno spolzka žvižgačka, Jeremy Allen White kot vztrajni novinar in za njima izjemno močna ekipa stranskih igralcev: na papirju to obeta zelo močan začetek jeseni.
Moji pomisleki veljajo režiserju, ne temi. Če bo Sorkin tokrat upal zaupati podobam in tišini, ne le svojim stavkom, je to lahko najboljša režija njegove kariere. Če ne, bomo vseeno dobili pameten, dobro napisan, malce govorniški film, po katerem bo vsak nekoliko bolj sumničavo gledal svoj vir novic. Moja pričakovana ocena: močna osmica, z odprtim stropom navzgor. Sumim, da bom med odjavno špico tudi sam segel po telefonu. Samo zato, da ga takoj spet pospravim.