Compostelle, recenzija: dva tisoč kilometrov jeze, krivde in zaprašenih pohodnih čevljev
Nekaterim filmom zadošča nahrbtnik, neskončna pot in dva človeka, ki se ne preneseta. Romarska drama Yanna Samuella stavi natanko na ta recept, in ker jo nosi Alexandra Lamy, iz nje nastane veliko več kot lepo posnet pohodniški vodnik. Compostelle ne odkriva ničesar novega, a kar počne, počne s srcem.
Tiha, ganljiva in ponekod predvidljiva potopisna drama, ki jo do cilja pripeljeta trenje med glavnima junakoma in občutljiva igra Alexandre Lamy.
Podatki o filmu
| Režija | Yann Samuell |
|---|---|
| Igrajo | Alexandra Lamy, Julien Le Berre, Maëlle Vidou |
| Žanr | Filmske drame |
| Dolžina | 113 min |
| Država | Francoski filmi, Belgijski filmi |
O čem govori? Ženska, najstnik in zelo dolga pot peš
Izhodišče je preprosto in prav zato deluje. Imamo žensko, ki se poskuša sprijazniti z lastnimi napakami, in najstnika, ki svoje jeze nikakor ne zna obvladati. Oba sta prišla do točke, ko dosedanje življenje preprosto ne more več teči naprej. Rešitev ni terapija, ni selitev in ni dolg pogovor za kuhinjsko mizo, temveč lastne noge: iz Francije se odpravita na Camino, dva tisoč kilometrov dolgo različico romarske poti do Santiaga de Compostele.
Dva tisoč kilometrov. To številko je vredno za trenutek pustiti, da se poleže. To ni vikend izlet, temveč tedne dolga hoja, ki se ponavlja dan za dnem, z žulji, slabimi prenočišči in urami, ko nihče ne reče ničesar. Pot v filmu postane skupni prostor soočenja in zdravljenja, najboljši trenutki pa so prav ti tihi, neizrečeni, ko dva tujca počasi spoznata, da nosita isto breme, le v drugačni obliki.
Podrobnosti namenoma ne razkrivam: pri tem filmu je največji užitek v tem, kako korak za korakom izveš, kaj ta dva človeka žene naprej.
Alexandra Lamy, tihi motor filma
Alexandre Lamy francoskemu občinstvu že dolgo ni treba predstavljati, tukaj pa pokaže, zakaj ji vedno znova zaupajo vloge z veliko čustveno težo. Krivde ne preigrava in ne joka v vsakem drugem prizoru. Utrujenost se pri njej pokaže v ramenih, v upočasnjenih korakih, v nedokončanem stavku. To je igra, ki jo zlahka spregledaš, čeprav na njej stoji ves film.
Ob njej dobita prostor Julien Le Berre in Maëlle Vidou, energija mlajših igralcev pa lepo uravnoteži zadržanost Lamyjeve. Prikaz najstniške jeze je najbolj občutljiva točka: hitro lahko zdrsne v šablonsko besnenje z loputanjem vrat. Film se tej pasti večinoma izogne, čeprav se najde prizor ali dva, kjer jeza deluje bolj kot scenaristično orodje kot pristno čustvo.
Najmočnejši so trenutki, ko se generaciji spopadeta, potem pa naenkrat ni več kaj reči, le hoditi je treba naprej.
Yann Samuell in počasno kuhanje čustev
Ime Yanna Samuella je mnogim znano zaradi filma Jeux d'enfants, in kdor ga je videl, se spomni, da ima ta režiser rad velika, barvita, skoraj pravljična čustva. Compostelle je v primerjavi s tem presenetljivo prizemljen, in to dobesedno: kamera pogosto ostaja pri nogah, na zaprašeni poti, pri pokrajini, ki se izgublja v neskončnost.
Samuell se tu zadrži in filmu to večinoma koristi. Ne hiti, pusti pokrajini, da opravi del dela. Kljub temu se 113 minut pozna: v osrednjem delu pride trenutek, ko se monotonost poti nekoliko prenese tudi na gledalca. Lahko bi rekli, da je to namerno, saj je tudi romanje takšno, a v kinodvorani je to dvorezen meč.
Kar pa je res uspelo: režiser ne pridiga. Duhovno ozadje poti v Santiago je prisotno, a film nikogar ne želi spreobračati. Zdravljenje je tu človeška, ne nebeška zadeva.
Kaj deluje in kje se spotakne
Na kratko sem zbral, zakaj film z veseljem priporočam in zakaj kljub temu ni postal moj najljubši.
- Kar deluje: dinamika med glavnima junakoma, ki se počasi in verodostojno prelevi iz sovražnosti v nekaj povsem drugega.
- Kar deluje: podoba. Francoska in španska pokrajina sta čudoviti, a ne kot z razglednice: film pusti začutiti razdaljo, utrujenost in vročino.
- Kar deluje: zadržanost. Ni prenapihnjene melodrame, veliki čustveni trenutki delujejo zasluženo.
- Kjer se spotakne: žanrske omejitve. Kdor je že videl kakšno potopisno dramo, bo približno slutil, kam vodi čustveni lok zgodbe.
- Kjer se spotakne: tempo sredi filma popusti, nekatere stranske zgodbe pa delujejo bolj kot ovinek kot prava postaja.
Nič od tega ni usodno, a jasno kaže, da se Compostelle giblje po varnem terenu. Ne tvega, zato tudi ne pade globoko, a te tudi ne ponese v nebo.
Romarski film kot žanr: zakaj ga imamo vedno znova radi?
Nekaj neustavljivega je v tem, ko film vzame svoje junake in jih preprosto pošlje na pot. Potopisna drama je ena najstarejših filmskih oblik, romanje pa njena najčistejša različica: cilj tu ni le geografski. Kdor je videl film The Way Emilia Esteveza z Martinom Sheenom ali Reese Witherspoon v filmu Wild, natanko ve, o čem govorim.
Compostelle se umešča v to tradicijo in kot francosko belgijska koprodukcija prinaša tisto značilno evropsko občutljivost, ki je manj glasna od hollywoodske. Tu ni velikega razsvetljenja na vrhu gore ob bobnenju glasbe. So drobni trenutki: skupna večerja, mimogrede izrečen stavek, jutro, ko nekdo prvič počaka na drugega.
To ni temačna, mučna drama, temveč film, ki si ga lahko najstnik in starš ogledata skupaj. Pravzaprav je tako morda celo najboljši.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za ljubitelje tihih evropskih dram, osredotočenih na like, za tiste, ki so že sami razmišljali o Caminu, in za vse, ki bi si z najstnikom radi ogledali nekaj vsebinskega.
- Raje izpusti, če: Kdor si želi hitrega dogajanja, preobratov ali velikih dramatičnih eksplozij, se mu bo 113 minut zdelo kot dolga pot peš.
Če ti je všeč, poglej tudi: The Way (2010), Wild (2014), Little Miss Sunshine (2006), Saint-Jacques... La Mecque (2005)
Pogosta vprašanja
O čem govori film Compostelle?
Ženska, ki se skuša sprijazniti s svojimi napakami, in najstnik, ki ne zna obvladati jeze, se iz Francije skupaj odpravita na dva tisoč kilometrov dolgo različico romarske poti do Santiaga de Compostele. Pot postane skupni prostor soočenja in zdravljenja.
Koliko traja Compostelle?
Film traja 113 minut.
Kdo je režiral Compostelle in kdo igra v glavnih vlogah?
Film je režiral Yann Samuell, v glavnih vlogah pa nastopajo Alexandra Lamy, Julien Le Berre in Maëlle Vidou.
Katere države so posnele film?
Compostelle je francosko belgijska koprodukcija.
Se splača obuti pohodne čevlje in se jim pridružiti?
Da, če veš, kaj te čaka. Compostelle ni film, o katerem se boš prepiral tedne, je pa tisti, po katerem tiho odideš iz kina in morda pokličeš nekoga, ki bi ga moral že zdavnaj. Igra Alexandre Lamy in moč pokrajine na svojih plečih odneseta tudi bolj predvidljive dele, Yann Samuell pa pametno ne želi povedati več, kot zgodba prenese.
Ni popoln, včasih se utrudi, tako kot njegovi junaki. A na koncu prispe na cilj, in to je pri romarskem filmu morda najpomembnejše. Za deževen jesenski večer, sploh v dvoje z najstnikom, je prav dobra izbira.