Histoires parallèles, recenzija pred ogledom: Asghar Farhadi kuka v Parizu in iz tega ne bo nič dobrega
Obstajajo zasedbe, za katere sprva sploh ne verjameš, da so resnične, in Histoires parallèles je natanko takšen primer. Asghar Farhadi, morda najbolj neusmiljen mojster sodobne moralne drame, je zbral smetano francoskega filma in pripoveduje o pisateljici, ki svoje sosede gleda od preblizu. Ali je na videz popoln recept res tak, bomo še videli, a po vseh znamenjih sodeč film pričakujem z velikim navdušenjem.
Na papirju ena najmočnejših evropskih dram jeseni, ki je lahko, odvisno od Farhadijeve forme, mojstrovina ali pa le elegantna, nekoliko prepisana miselna igra.
Podatki o filmu
| Režija | Asghar Farhadi |
|---|---|
| Igrajo | Isabelle Huppert, Virginie Efira, Vincent Cassel, Pierre Niney, Adam Bessa, India Hair |
| Žanr | Filmske drame |
| Dolžina | 139 min |
| Država | Francoski filmi, Italijanski filmi, Belgijski filmi, Iranski filmi |
Okno v življenje nasproti: o čem govori film brez kvarnikov?
Izhodišče je preprosto in prav zato vznemirljivo. Sylvie je pisateljica, ki išče navdih za nov roman, in pri tem poseže po najbolj očitnem, a hkrati najbolj občutljivem viru: opazuje sosede v stanovanju nasproti. Ne vohuni, vsaj sama tega zagotovo ne bi tako poimenovala, le zbira gradivo. To opravičilo dobro poznamo pri vsakem pisatelju, ki si je kdaj kaj sposodil iz lastne okolice.
Zgodba se zares zažene, ko Sylvie najame mladega Adama, da ji pomaga pri vsakdanjih opravilih. Po uradnem opisu Sylvie še ne sluti, da ji bo fant postavil na glavo življenje in delo. Stvari se zapletejo do te mere, da njena fikcija preraste resničnost vseh vpletenih.
Več o vsebini filma ni znanega in, iskreno, niti nočem vedeti več. Pri Farhadijevih filmih je največji užitek opazovati, kako se na videz nedolžne situacije počasi zastrupljajo, in vanje je najbolje vstopiti nepripravljen.
Farhadi, knjigovodja vsakdanjih grehov
Že ime Asgharja Farhadija je dovolj, da si premiero zapišemo v koledar. Režiser filmov Ločitev in Trgovski potnik je dvakrat osvojil oskarja za najboljši mednarodni film in je avtor, pri katerem ima mimogrede izrečen stavek ali ob napačnem trenutku odprta vrata večjo težo kot pri drugih avtomobilski pregon.
Zunaj Irana ne snema prvič: Preteklost je nastala v Franciji, Vsi vedo pa v Španiji. Ta dva filma je marsikdo doživel kot šibkejša od njegovih iranskih del, kar je tudi največji vprašaj pri Histoires parallèles. Francosko, italijansko, belgijska in iranska koprodukcija pomeni trdno finančno zaledje, hkrati pa tveganje, da se režiser giblje po nekoliko tujem terenu.
Po drugi strani se zdi tema, torej prepletanje fikcije in resničnosti, etika opazovanja in vprašanje odgovornosti, kot napisana zanj. Farhadi je vedno pripovedoval o tem, kako dobronamerne laži prerastejo človeka. Romanopiska, ki ljudi uporablja kot surovino, je skoraj popolno utelešenje te misli.
Huppert, Deneuve in drugi: zasedba, ki je skoraj prelepa
Poglejmo seznam: Isabelle Huppert, Virginie Efira, Vincent Cassel, Pierre Niney, Adam Bessa, India Hair in Catherine Deneuve. To ni več zasedba, to je skupinska fotografija francoske filmske zgodovine.
Kdo koga igra, ni znano, zato ne bom ugibal, a imena že sama po sebi veliko obetajo. Kariera Isabelle Huppert je polna hladnih, nedoumljivih in nadzorujočih žensk, in če dobi katerokoli vlogo v filmu, kjer sta tema opazovanje in manipulacija, dolgčasa zagotovo ne bo. Virginie Efira je v zadnjih letih postala ena najvsestranskejših francoskih igralk, Vincent Cassel pa zna gledalca zmesti z enim samim pogledom.
Pierre Niney je najbolj discipliniran igralec mlajše generacije, prisotnost Catherine Deneuve pa je dogodek sama po sebi. Adam Bessa in India Hair sta manj znani imeni na seznamu, a Farhadi se odlično znajde z igralci, od katerih gledalec ne ve, kaj pričakovati.
Tveganje je predvsem v tem, da bi med toliko zvezdami kdo ostal v ozadju. Farhadi pa je od nekdaj razmišljal v skupinskih filmih, kjer ima vsak svojo skrivnost in svoj zorni kot, zato me tu skrbi manj kot pri povprečnem režiserju.
Zakaj bi lahko bil res velik film?
- Ostra aktualnost teme. V času, ko vsi gledamo vse, prek zaslonov in skozi okna, je pisateljičino kukanje hkrati klasično in povsem sodobno vprašanje.
- Žanrska napetost. Izhodiščna situacija je od Dvoriščnega okna naprej eden najmočnejših toposov filmske zgodovine, v Farhadijevih rokah pa ne bo postala triler, temveč moralna psihološka drama, ki je pogosto precej bolj kruta.
- Vodenje igralcev. V Farhadijevih filmih so igralci vedno malce boljši od samih sebe, in s to ekipo je to resna obljuba.
- Metaplast. Režiser, ki iz resničnih ljudi gradi fikcijo, snema film o pisateljici, ki počne isto. V tem se skriva možnost samopremisleka.
Kje se lahko zalomi: dolžina, gostota, tuj teren
139 minut pri Farhadiju ni presenečenje, a tudi ni zanemarljivo. Gre za počasi grajeno dramo, ki sloni na pogovorih, in kdor pričakuje hiter tempo, se lahko sredi druge ure hitro utrudi.
Tveganje je tudi bolj abstraktna osnovna zamisel. Fikcija, ki preraste resničnost, lahko hitro zdrsne v preveč literarno, pametnjakovićevsko smer, kjer koncept postane pomembnejši od likov. Farhadijevi najboljši filmi so delovali prav zato, ker so vprašanja zrasla iz zelo prizemljenih situacij: iz ločitve, vloma, posojila. Če bo struktura romana v romanu tu preglasna, se lahko izgubi neposrednost.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za vse, ki imajo radi počasi dušeče evropske drame, zgrajene na moralnih dilemah, in ki bi zaradi Huppertove ali Deneuvove kadarkoli sedli v kino.
- Raje izpusti, če: Za tiste, ki pričakujejo akcijo, hiter tempo ali jasne odgovore, in ki jih več kot dve uri dolga pogovorna drama bolj uspava kot vznemiri.
Če ti je všeč, poglej tudi: Rear Window (1954), Jodaeiye Nader az Simin (2011), Forushande (2016), Le passé (2013), Swimming Pool (2003)
Pogosta vprašanja
O čem govori Histoires parallèles?
Pisateljica Sylvie za nov roman opazuje sosede v stanovanju nasproti, nato pa za pomočnika najame mladega Adama, ki ji postavi na glavo življenje in delo, dokler njena fikcija ne preraste resničnosti vseh vpletenih.
Koliko traja Histoires parallèles?
Film traja 139 minut.
Kdo je režiral Histoires parallèles?
Film je režiral Asghar Farhadi, gre pa za francosko, italijansko, belgijsko in iransko koprodukcijo.
Kdo igra v filmu?
Isabelle Huppert, Virginie Efira, Vincent Cassel, Pierre Niney, Adam Bessa, India Hair in Catherine Deneuve.
Bomo pokukali skozi Sylviino okno?
Da, in po mojem to sploh ni vprašanje. Asghar Farhadi tudi v svojih šibkejših filmih pove več o človeških slabostih kot večina sodobnikov v svojih najboljših, in s takšno zasedbo si je težko predstavljati, da bi nastalo kaj povprečnega. Morda bo dolg, morda bo koncept ponekod prerasel like, a to je tisti kino, o katerem se boš prepiral še na poti domov. Moja ocena pred ogledom: močnih 8 točk, s skrivnim upanjem, da bo na koncu še več.