Rocky Balboa recenzija: stari lev še zadnjič stopi v ring
Pride trenutek, ko se legenda bodisi dostojanstveno umakne bodisi še enkrat dokaže, zakaj je sploh postala legenda. Sylvester Stallone je leta 2006 izbral drugo pot in nastal je Rocky Balboa, tih, melanholičen film, ob katerem gledalec kljub temu stiska pesti. Kdor se je posmehoval novici, da si skoraj šestdesetletni Stallone znova nadeva rokavice, tega filma najverjetneje še ni videl.
Rocky Balboa je dostojno in srčno slovo od kultnega lika, ki je veliko bolj drama o osamljenosti in staranju kot pa boksarski film.
Podatki o filmu
| Režija | Sylvester Stallone |
|---|---|
| Igrajo | Sylvester Stallone, Burt Young, Antonio Tarver, Geraldine Hughes, Milo Ventimiglia, Tony Burton |
| Žanr | Drame, Akcijski filmi |
| Dolžina | 102 min |
| Država | Ameriški filmi |
O čem govori Rocky Balboa brez razkrivanja zgodbe?
Rocky Balboa ni več tisti mladi, lačni boksar, ki ga je nekoč vsa Philadelphia klicala po imenu. Je lastnik majhne restavracije, kjer gostom rad pripoveduje o starih dvobojih, sam pa le redko misli na slavo. Živi sam, ženo je pokopal pred leti, s sinom pa se ne razume najbolje. Je človek, ki živi bolj od spominov kot od načrtov.
Potem se ponudi priložnost. Rocky, ki je že čez petdeset, osamljen in brez denarja, stopi v soj žarometov in izzove aktualnega svetovnega prvaka v težki kategoriji, Masona "The Line" Dixona. Ima sploh kakšne možnosti? Film to pove naravnost: seveda nima. In Rocky seveda vseeno poskusi, ob sinovi pomoči. To je vse izhodišče in, odkrito rečeno, več niti ni treba. Filmi o Rockyju nikoli niso slovelI po zapletenih zgodbah, temveč po tem, da znajo preprosto človeško zgodbo povedati tako, da gledalec tudi s kavča dvigne pest.
Stallone, ki končno spet igra samega sebe
Sylvester Stallone tu nosi več vlog hkrati: lik je napisal, film režira in Rockyja tudi igra. Takšen avtorski nadzor se pogosto sprevrže v projekt nečimrnosti, tu pa se zgodi nekaj povsem drugega. Stallone očitno natančno razume, kdo je ta človek, in ga ne želi prikazati kot junaka. Rocky je neroden, nekoliko sramežljiv, sentimentalen in v njem je žalost, zaradi katere ga preprosto moraš imeti rad.
Stallonova igra je zadržana, skoraj krhka. Namesto akcijske ikone iz Prve krvi in osemdesetih tu gledamo starajočega se moškega, ki ve, da mu je čas pobegnil, in ne ve natanko, kaj naj počne s tem, kar mu je ostalo. To je Stallone, kakršnega le redko vidimo, in marsikaterega kritika je presenetil. Tudi mene.
Stari in novi obrazi v kotu
Med stranskimi liki Burt Young kot Paulie Pennino znova prinese tistega godrnjavega, ljubeznivega in malce bednega svaka, brez katerega Rockyjev svet ne bi obstajal. Njun odnos je ena najbolj človeških plasti filma: dva starajoča se moška, ki ju povezuje ista izguba.
Milo Ventimiglia igra Rockyjevega sina, Roberta Balboo mlajšega, in konflikt med očetom in sinom je čustvena hrbtenica filma. Ventimiglia prepričljivo upodobi mladeniča, ki v senci legendarnega očeta skuša zgraditi lastno življenje, in ta napetost je resnična, ne le scenaristični pripomoček. Geraldine Hughes je kot Marie tiha, topla prisotnost, Tony Burton pa kot Tony 'Duke' Evers prinese trenersko trdoto, zaradi katere prizori priprav zares delujejo.
Nasprotnika, Masona "The Line" Dixona, igra Antonio Tarver, ki je v ringu povsem verodostojen. Ni ravno najbolj niansiran lik, a v filmu o Rockyju je to skoraj žanrsko pravilo: nasprotnik je bolj utelešenje izziva kot samostojna drama.
Kar res deluje: tišina pred dvobojem
Največje presenečenje filma Rocky Balboa je, da se večji del ne dogaja v ringu. Stallone liku da čas, da se sprehaja po ulicah Philadelphie, se pogovarja, spominja in žaluje. Ti prizori so počasni, včasih celo malce preveč sentimentalni, a prav zato je dvoboj na koncu tako močan. Ne navijamo za boksarja, temveč za človeka, ki smo ga do takrat že spoznali.
- Vzdušje: Philadelphia tu ni kulisa, ampak del lika, obrabljena, zimska in domača.
- Trening: montaža priprav deluje v duhu tradicije serije in ja, glasba zanesljivo prinese kurjo polt.
- Kaj je na kocki: dvoboj ne govori o naslovu svetovnega prvaka, temveč o tem, ali lahko nekdo še pokaže, da je živ.
Kultna Rockyjeva tema Billa Contija pa preprosto sedi v filmu in ko zazveni, ni cinika, ki ne bi nekaj začutil.
Kje malce boli: klišejev ni mogoče izboksati
Ne slepimo se: Rocky Balboa je zelo predvidljiv film. Kdor je videl kakšno športno dramo, natanko ve, kateri vzponi in padci pridejo, in film tega niti ne skuša spremeniti. Dialogi včasih izrečejo, kar so slike že povedale, nekateri prizori pa delujejo bolj kot motivacijski govor kot drama.
Tudi srednji del nekoliko razpade, v prvi uri film včasih kar postopa na mestu in kdor pričakuje akcijo, bo morda nestrpen. A odkrito: kdor sede k filmu o Rockyju, tega ne stori zaradi presenečenj. Stori to zaradi občutka, ki ga ta film do konca v celoti izpolni.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Vsem, ki so imeli radi prejšnje filme o Rockyju, pa tudi tistim, ki imajo radi tihe, človeške drame o staranju, žalovanju in drugih priložnostih.
- Raje izpusti, če: Kdor pričakuje hitro akcijo in neprestano mlatenje ali je alergičen na sentimentalnost in motivacijske klišeje, se bo v prvi uri najverjetneje dolgočasil.
Če ti je všeč, poglej tudi: Rocky (1976), Creed (2015), The Wrestler (2008), Million Dollar Baby (2004), Warrior (2011)
Pogosta vprašanja
O čem govori Rocky Balboa?
Osamljeni Rocky Balboa, ki je že čez petdeset, je lastnik restavracije v Philadelphii. Ko se ponudi priložnost, znova stopi v ring in izzove svetovnega prvaka v težki kategoriji, Masona "The Line" Dixona.
Koliko traja Rocky Balboa?
Film traja 102 minuti.
Kdaj je izšel Rocky Balboa?
Premiera filma je bila 20. decembra 2006.
Kdo je režiral Rocky Balboa?
Film je režiral Sylvester Stallone, ki igra tudi glavno vlogo, Rockyja Balboo.
Kdo igra Rockyjevega sina?
Roberta Balboo mlajšega igra Milo Ventimiglia.
Se splača še enkrat nadeti rokavice z Rockyjem?
Da, in ne le iz nostalgije. Rocky Balboa ni najboljši film serije, prvi del ostaja nedotakljiv, je pa njen najbolj zrel in najbolj iskren del. Stallone tu ne skuša znova prodati stare slave, temveč pokaže, kaj ostane od človeka, ko aplavz utihne. Predvidljiv, včasih malce osladen, a iskren film, ki na koncu zadene točno tja, kamor mora. Če v deževnem večeru iščeš nekaj, ob čemer boš malo bolj verjel vase, boljšo izbiro boš težko našel.