The Road recenzija: najtišje in najbolj kruto ljubezensko pismo očeta sinu na koncu sveta
Nekatere filme si v življenju ogledaš enkrat, potem pa ti še leta tičijo nekje v prsih. The Road je natanko tak: postapokaliptična drama brez superjunakov, spektakularnih eksplozij in odrešilnih preobratov. Imamo le očeta, sina, razmajan nakupovalni voziček in vprašanje, ali je še smiselno ostati človek. Film Johna Hillcoata ne zabava, ampak gledalca počasi in metodično ožame. In prav zato ga imam rad.
Krut, siv in neusmiljeno iskren film o preživetju, ki ga Viggo Mortensen z eno najboljših vlog v karieri dvigne med vrhove žanra.
Podatki o filmu
| Režija | John Hillcoat |
|---|---|
| Igrajo | Viggo Mortensen, Kodi Smit-McPhee, Charlize Theron, Robert Duvall, Guy Pearce, Molly Parker |
| Žanr | Pustolovski filmi, Drame |
| Dolžina | 111 min |
| Država | Ameriški filmi |
O čem govori The Road? Pepel, lakota in nakupovalni voziček
Izhodišče je skrajno preprosto in prav zato deluje. Pred mnogimi leti je Ameriko prizadela skrivnostna katastrofa. Elektrike ni več, zavladala je lakota, preživeli pa so se spravili drug na drugega. Ko se film začne, je civilizacija le še spomin: podeželje obvladujejo tolpe, nasilje je postalo edini zakon, vsi pa živijo samo še za naslednji grižljaj.
V tem svetu se oče in sin odpravita proti oceanu. Vse njuno imetje gre v razmajan nakupovalni voziček. Vsak dan se morata boriti za hrano, z mrazom, z naravo in s tistimi, ki so se človečnosti že zdavnaj odpovedali. Edina opora jima je to, da sta skupaj: spomini in ljubezen, ki je med dvema človekoma še ostala.
Film ničesar ne pojasnjuje. Ne izvemo, kaj se je pravzaprav zgodilo, in po mojem je to zadetek v polno. Vzrok katastrofe tu sploh ni pomemben. Vprašanje ni, kako se je svet končal, temveč kaj ostane od nas potem.
Viggo Mortensen, kakršnega še niste videli
Kdor Vigga Mortensena pozna predvsem kot Aragorna iz Gospodarja prstanov, bo tu zelo presenečen. Kraljevska drža, karizma in junaštvo z mečem povsem izginejo. Namesto tega dobimo sestradanega, do kosti shujšanega očeta, ki ves čas živi v strahu. V vsakem njegovem gibu sta izčrpanost in groza, da otroka ne bo znal zaščititi.
Mortensenova igra je genialna, ker se nikoli ne trudi ugajati. Oče je včasih trd, včasih krut, včasih sprejema odločitve, s katerimi se tudi gledalec ne strinja. Pa vendar ves čas čutimo, da vse izvira iz ene same stvari: iz brezpogojne ljubezni do sina. To je eden najbolj bolečih portretov očetovstva, kar sem jih videl na platnu.
Kodi Smit-McPhee je v vlogi sina naravnost osupljiv. Od otroških igralcev le redko dobimo tako naravno igro brez vsake manire. On je moralni kompas filma: sin je tisti, ki še sprašuje, ki se mu tujec še smili in ki še verjame, da dobri ljudje obstajajo. Kemija med njima nosi ves film in v njej nisem našel niti enega lažnega trenutka.
Stranski liki, ki se vtisnejo v nekaj minutah
Seznam igralcev se lahko za tako komorno dramo sprva zdi pretiran, a Hillcoat z zvezdami ravna premišljeno. Charlize Theron igra mater. Čeprav dobi manj časa na platnu, so njeni prizori težki in sablasni. Theronova, ki je oskarja prejela za film Monster, tudi tu pokaže, da zna z nekaj pogledi povedati celo tragedijo.
Starec Eli, ki ga igra Robert Duvall, je ena najbolj nepozabnih epizod filma. Legenda Botra in Apokalipse zdaj v kratkem času ustvari lik, ki je hkrati pomilovanja vreden, moder in strašljiv. Guy Pearce kot veteran, Molly Parker kot prijazna ženska, Michael Kenneth Williams kot tat in Garret Dillahunt kot član tolpe so drobni, a natančni koščki mozaika. Vsako srečanje je nova preizkušnja: komu v tem svetu sploh še lahko zaupaš?
Pepelnato sivi svet Johna Hillcoata
Režija Johna Hillcoata je zadržana in to je pohvala. Iz konca sveta noče narediti akcijskega filma in gledalcu groze ne potiska v obraz, čeprav bi jo lahko. Nasilje vedno visi v zraku, napetost pa se večinoma rodi iz čakanja, tišine, pokanja vej in oddaljenih zvokov.
Podoba je na svoj potrt način osupljiva. Požgani gozdovi, sivo nebo, s pepelom prekrite ceste, zapuščene hiše. Slika skoraj povsem izsesa barve in ko se v kakšnem spominu le prikaže topla svetloba, to skoraj fizično boli. Redko sem videl film, ki bi tako otipljivo pričaral mraz in lakoto.
Glasba in zvočna kulisa to melanholijo še okrepita. Ni bučne spremljave, so pa nežne, žalostne melodije in veliko tišine. Hillcoat ves čas trajanja, 111 minut, drži to tesnobno, a hkrati nežno vzdušje.
Kje preveč boli in kje se upočasni?
Bom iskren: The Road ni za vsakogar in tega niti ne skriva. Tempo je počasen, zgodba epizodna, kdor pričakuje klasičen dramski lok in velike preobrate, bo morda razočaran. So deli, ko film skoraj samo napreduje, korak za korakom, in nestrpnejši gledalec takrat zlahka izgubi nit.
Drugo tveganje je samo vzdušje. Film vam skoraj ne pusti zajeti sape. Brezup, lakota, strah in potem spet isto. Jaz prav to cenim, razumem pa, če je komu v drugi uri vsega preveč. To ni film s kokicami za sobotni večer, to je treba sprejeti.
- Kar deluje: dvojec Mortensen in Smit-McPhee, sablasna podoba, zadržana režija.
- Kar lahko deli gledalce: počasen tempo, epizodna zgradba in skoraj neprekinjeno tesnobno vzdušje.
Zakaj je to več kot film o preživetju?
Postapokaliptični žanr je poln orožja, avtomobilskih pregonov in bojevitih junakov. The Road je v primerjavi z njimi skoraj meditativen: konca sveta ne prikaže kot spektakel, ampak kot moralno preizkušnjo. Kaj pomeni ostati dober, ko je dobrota smrtno nevaren luksuz? Kako dolgo lahko varuješ otrokovo nedolžnost in ali jo sploh smeš?
Prava tema filma je očetovstvo. Tista ljubezen, ki preglasi vse, ki je trmasta, včasih slepa in ki je zadnja stvar, ki obstoju še daje smisel. Zato je The Road hkrati krut in globoko nežen. Če ga gledate kot starš, je izkušnja povsem drugačna, na to se pripravite.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za tiste, ki imajo radi počasi grajene, težke drame, velike igralske vloge in postapokaliptične zgodbe brez žanrskih klišejev.
- Raje izpusti, če: Za tiste, ki iščejo hitro akcijo, spektakularne spopade ali lahkotno sprostitev in ki jih brezupno, tesnobno vzdušje preveč obremeni.
Če ti je všeč, poglej tudi: Children of Men (2006), The Book of Eli (2010), Mad Max (1979), A Quiet Place (2018)
Pogosta vprašanja
O čem govori film The Road?
Po skrivnostni katastrofi, ki je uničila ameriško civilizacijo, se oče in sin odpravita proti oceanu. Vse imetje porivata v nakupovalnem vozičku, vsak dan pa se morata boriti za hrano, z naravo in z nasiljem tolp.
Koliko traja The Road?
Film traja 111 minut.
Kdo je režiral The Road?
Film je režiral John Hillcoat.
Kdo igra v filmu The Road?
Glavni vlogi igrata Viggo Mortensen (oče) in Kodi Smit-McPhee (sin), ob njiju pa nastopajo Charlize Theron, Robert Duvall, Guy Pearce, Molly Parker, Michael Kenneth Williams in Garret Dillahunt.
Kakšen je izvirni naslov filma?
Izvirni naslov je The Road, gre za ameriško produkcijo.
Boste zmogli to pot?
The Road ni lahek film in to tudi noče biti. Je počasen, siv, boleč, občasno skoraj neznosno tesnoben. Pa vendar ima nekaj, kar premore le malo filmov o koncu sveta: globoko, tiho človečnost. Zaradi dvojca Viggo Mortensen in Kodi Smit-McPhee je obvezen ogled za vsakogar, ki film jemlje resno. Če se ga lotite, bodite pripravljeni, da boste po odjavni špici še dolgo samo sedeli v temi. Zame je to eden najmočnejših filmov žanra in brez zadržkov rečem: ena najboljših zgodb o očetu in sinu zadnjih let.