Rose, recenzija pred premiero: Sandra Hüller se vrne iz vojne kot vojak, pravo bojišče pa je mir
Obstajajo igralke, zaradi katerih kupim vstopnico že samo zaradi imena na plakatu, in Sandra Hüller je natanko takšna. V nemško avstrijski zgodovinski drami Rose igra žensko, ki se je v vojni borila kot moški in tudi po vrnitvi domov želi živeti kot moški. Ta recenzija pred premiero govori o tem, kaj lahko pričakujemo in zakaj bi to lahko bil eden najtrših in najtišjih filmov leta.
Na papirju je vse pripravljeno za mučno natančno podobo časa, zgrajeno na veliki igralski stvaritvi. Vprašanje je le, koliko si film tako stroge forme upa odpreti.
Podatki o filmu
| Režija | Markus Schleinzer |
|---|---|
| Igrajo | Sandra Hüller, Caro Braun, Godehard Giese, Robert Gwisdek, Johannes Schubert |
| Žanr | Zgodovinske drame |
| Dolžina | 94 min |
| Država | Nemški filmi, Avstrijski filmi |
O čem govori Rose, brez razkrivanja zapleta?
Smo na začetku 17. stoletja. Rose se je v vojni borila kot moški, prestala je pekel brabantskih bojišč, in ko se vrne v mirno zaledje, se noče več zlesti nazaj v staro vlogo. Življenje želi nadaljevati kot moški. Njena želja je pri tem presenetljivo preprosta: rada bi bila dober meščan, koristen član skupnosti, nekdo, ki dela, živi pošteno in ne izstopa.
A prav tu je bistvo. V svetu, kamor se Rose vrača, so pravila toga, skupnost pa odstopanja ne prenaša prav dobro. Film je po uradnem opisu zgrajen na napetosti med družbenimi normami in osebno identiteto, ki postaja vse ostrejša, bolj ko se Rose trudi vključiti. Več o zgodbi ne vemo, in po mojem to sploh ni slabo: pri takšnih filmih je kako veliko pomembnejše od kaj.
Kar me pri vsem skupaj že zdaj navdušuje, je obrnjena smer. Vojni filmi navadno prikazujejo fronto kot pekel, tu pa je videti, da je bojišče le predsoba. Pravo obleganje se začne doma, v pogledih sosedov, v cerkvenih klopeh, v vsakdanjem redu.
Sandra Hüller ali zakaj glavne vloge ni treba skrbeti
Kdor je zadnja leta spremljal evropski film, Sandre Hüller ne potrebuje predstavljati. Od filma Toni Erdmann vemo, da zmore biti hkrati neskončno toga in boleče ranljiva, Anatomija padca pa je pokazala, da lahko z enim samim drobnim gibom obraza postavi pod vprašaj vse, kar si v dvorani mislimo. Po hladni, srhljivi gospodinji v filmu Področje interesa lahko mirno rečem: danes je malo igralk, ki se tako malo bojijo antipatije, hladnosti in neudobja.
Lik Rose zahteva prav takšno igralko. Človeka, ki si z vsem svojim bitjem prizadeva biti neviden, ker je vključitev pogoj za preživetje. To odigrati je teže kot veliko, glasno dramsko vlogo. Tu vse nosijo tišina, drža, glas in pogled, in prav v tem je Hüllerjeva trenutno nepremagljiva.
Ob njej so na seznamu igralcev še Caro Braun, Godehard Giese, Robert Gwisdek in Johannes Schubert. Koga igrajo, še ne vemo, a v takšni komorni drami je obraz skupnosti vsaj tako pomemben kot obraz glavne junakinje. Od njih bo odvisno, ali bodo vas, mesto in okolica živa, dihajoča grožnja ali zgolj kulisa.
Markus Schleinzer, mojster neprijetnih tišin
Ime Markusa Schleinzerja marsikomu zveni znano zaradi prvenca Michael iz leta 2011: to je bil neusmiljeno hladen film skoraj klinične natančnosti, ki ni razlagal, ni olajševal in se ni opravičeval. Če izhajam iz tega, tudi Rose ne bo prijeten, božajoč kostumski film, in to imam za obljubo.
Ena od vej avstrijske filmske tradicije, ki jo zastopa tudi Schleinzer, obožuje distanco. Kamera se ne navdušuje in ne joka z junaki, temveč opazuje kot strog priča. Pri zgodbi, kjer je pritisk prav nenehno opazovanje skupnosti, je takšen slog lahko zadetek v polno. Gledalec si Rose ogleduje enako kot njena okolica in s tem postane neprijetno soudeležen.
Tudi 94 minut trajanja veliko pove. Ne gre za triurno, raztegnjeno parado zgodovinske natančnosti, ampak za napet, zgoščen film, kar kaže, da Schleinzer natanko ve, kaj želi povedati, in se noče zadrževati niti minute dlje, kot je treba.
Kaj bi ga lahko naredilo za res velik film
Zaradi treh stvari sem izrazito optimističen:
- Tema je brezčasna, a ni tam zaradi mode. Okolje 17. stoletja vprašanje odmakne od današnjih razprav in prav zato je lahko ostrejše. Skupnost, ki živi v togem redu, in človek, ki želi samo v miru obstajati: to velja kadarkoli in kjerkoli.
- Glavna igralka. Glede na kariero Sandre Hüller si je težko predstavljati, da ne bi ustvarila nepozabne vloge.
- Režijska roka. Schleinzer ni filmar, ki ponuja pomirjujoče odgovore, pri tej zgodbi pa bi bila udobna rešitev največji greh.
Poleg tega je motiv veterana, ki se vrača iz vojne, močan že sam po sebi. Rose ni tujka le zaradi svoje identitete, ampak tudi zato, ker je videla nekaj, česar ljudje v zaledju niso. Če bo film znal obe plasti obvladati hkrati, lahko dobimo zelo bogato dramo, ki jo je mogoče brati na več načinov.
Kje bi se lahko zalomilo?
Bom iskren: strogi evropski avtorski filmi imajo svoje pasti. Če bo Schleinzer ostal preveč hladen, lahko gledalec ostane zunaj, Rose pa postane lep, spoštovanja vreden, a nekoliko neživ umetniški predmet, ki ga bolj občudujemo kot doživljamo. Druga nevarnost kostumskih dram je didaktičnost: če bo film v vsakem prizoru podčrtal, da je skupnost kruta in Rose žrtev, se izgubi kompleksnost.
Drugi vprašaj je ritem. Kratka dolžina je dober znak, a počasen, opazovalni slog ni za vsakogar. Kdor pričakuje dinamičen zgodovinski film, bitke ali spektakularne preobrate, bo verjetno razočaran. Vojna je tu, vsaj po opisu sodeč, bolj preteklost kot sedanjost.
Vse kaže tudi, da film gledalca ne bo prizanašal. Zame je to prej vrlina, a nanjo se je dobro pripraviti.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za oboževalce Sandre Hüller, ljubitelje evropskega avtorskega filma in vse, ki imajo radi počasi grajene, tesnobne zgodovinske drame, ki dajo misliti.
- Raje izpusti, če: Kdor išče lahkotno kostumsko romanco, spektakularno vojno akcijo ali hiter tempo, mu bo ta film najbrž pretih in pretrd.
Če ti je všeč, poglej tudi: Orlando (1992), Albert Nobbs (2011), Bela trak (2009), Portret dekleta v ognju (2019), Področje interesa (2023)
Pogosta vprašanja
O čem govori Rose?
Dogaja se na začetku 17. stoletja: Rose se je v vojni borila kot moški in po vrnitvi z brabantskih bojišč želi tudi naprej živeti kot moški, kot dober meščan in koristen član skupnosti, medtem ko se skuša vključiti v svet, ki deluje po togih pravilih.
Koliko traja Rose?
Film traja 94 minut.
Kdo je režiral Rose in kdo igra v njem?
Režiser je Markus Schleinzer, glavno vlogo igra Sandra Hüller, ob njej pa nastopajo Caro Braun, Godehard Giese, Robert Gwisdek in Johannes Schubert.
Katere države so posnele film?
Rose je nemško avstrijska koprodukcija.
Se splača sesti v klop poleg Rose?
Po mojem da, še več: to je film, ki ga iskreno pričakujem. Ne zato, ker obljublja lahek večer, ampak ker vsi njegovi elementi kažejo, da postavlja pravo vprašanje in nanj ne bo dal poceni odgovora. Sandra Hüller je trenutno ena najzanimivejših igralk evropskega filma, Markus Schleinzer pa režiser, ki se ne boji neudobja. Moja pričakovana ocena je visoka, in če bo film za strogostjo upal najti tudi toplino, je lahko z lahkoto ena najbolj nepozabnih dram leta. Ko pride v kino, bom tam, in sumim, da ga potem še dneve ne bom mogel spraviti iz glave.