Le città di pianura, predogledna recenzija: italijanski pohod po gostilnah beneške nižine, kjer nihče ne izpusti zadnje runde
Obstajajo filmi, katerih geslo bi lahko kar naslikali na steno kakšne oštarije: zadnjega kozarca nikoli ne izpusti. Komedija Francesca Sossaija, ki se je predstavila v Cannesu, obljublja natanko to, z dvema zavoženima, a življenja polnima petdesetletnikoma in mladeničem, ki se ob napačnem času na napačnem mestu znajde v napačni družbi. Komaj čakamo, da vidimo, kaj se iz tega izcimi.
Obeta se ljubek, melanholičen in najverjetneje pošteno mačkast italijanski road movie, ki bi lahko obudil duha velikih italijanskih komedij.
Podatki o filmu
| Režija | Francesco Sossai |
|---|---|
| Igrajo | Filippo Scotti, Sergio Romano, Pierpaolo Capovilla, Roberto Citran, Andrea Pennacchi |
| Žanr | Komedije |
| Dolžina | 100 min |
| Država | Italijanski filmi, Nemški filmi |
O čem govori? Dva stara lisjaka in jagnje med oštarijami
Izhodišče je tako preprosto, da je že skoraj sumljivo, a takšnih zgodb ne nosi zapleten zaplet. Imamo dva petdesetletnika, ki jima vedno primanjkuje denarja, Carlobianchija in Doriana. Oba prisegata na eno samo življenjsko filozofijo: zadnjega kozarca nikoli ne izpusti. Ta stavek o njiju pove več kot cela stran opisa likov. To sta tipa, ki vedno sedita za šankom, imata za vsako priložnost pripravljeno anekdoto in sta nekako vedno malo zamudila lastno življenje.
Na poti srečata Giulia, plahega študenta arhitekture, ki ima očitno svoje načrte, tudi ljubezenske. Iz srečanja se razvije kaotična pustolovščina po beneški nižini, slabi nasveti, mačka in nepričakovano prijateljstvo pa fantove predstave pošteno premešajo. Kam točno zavije zgodba, ne vemo, in iskreno povedano, tega niti nočemo vedeti vnaprej. Pol užitka pri takšnih filmih je v tem, da se gledalec pusti nesti skupaj z junaki.
Beneška nižina, kjer se ne zibljemo v gondolah
Mene je še posebej pritegnilo prizorišče. Ne gre za Benetke z razglednic, temveč za beneško nižino, za tisto podeželsko, malomestno in vaško Italijo, ki jo na velikem platnu vidimo redkeje. Tu ni panoram Trga svetega Marka, so pa podeželske ceste, vaški bari, megleni travniki in ljudje, ki ne sodijo v reklame.
Film se po lastnih besedah poklanja raznolikosti Italije, in to se v izbiri prizorišča čuti že zdaj. Če bo Sossai s pokrajino ravnal spretno, lahko nižina postane kar sama svoj lik: kraj, kjer čas teče počasneje in kjer se lahko nočni pohod po lokalih zdi kot celo življenje. Res upam, da si bo film upal biti počasen tam, kjer je treba.
Francesco Sossai v senci velikih predhodnikov
Ime Francesca Sossaija marsikateremu gledalcu verjetno še ne pomeni veliko, a filmova izkaznica je dovolj zgovorna: premiero je doživel na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu, kar je za italijansko-nemško koprodukcijsko komedijo resno priporočilo. Cannes ni kraj, kamor vabijo preproste parade šal, zato lahko pričakujemo nekaj bolj prefinjenega in grenko-sladkega.
Največji zalogaj pa je to, da se film izrecno poklanja največjim imenom italijanske kinematografije. To je pogumna izjava. Italijanska komedija ima neverjetno tradicijo, od commedie all'italiana do cele galerije potepuhov in veseljakov, ki so hkrati smešni in ganljivo človeški. Če Sossai zajema iz tega vira, začenja na pravem mestu. Tveganje je seveda v tem, da nostalgija hitro zdrsne v golo citiranje. Zaupam, da se to ne bo zgodilo.
Igralska zasedba: manj znani obrazi, ki si zaslužijo pozornost
Med igralci je mednarodnemu občinstvu najbolj znan Filippo Scotti, ki smo ga videli v glavni vlogi filma Paola Sorrentina Božja roka (È stata la mano di Dio), kjer je negotovost in občutljivost najstnika odigral zelo fino. Zato se zdi kot nalašč za vlogo plahega Giulia, ki ga dogodki odnašajo s seboj.
Ob njem v zasedbi najdemo še Sergia Romana, Pierpaola Capovillo, Roberta Citrana in Andreo Pennacchija. Pri nas so manj znani, a prav to bi lahko bil eden od adutov filma: v takšnih zgodbah je veliko bolj verodostojno, če namesto zvezdnikov, preoblečenih v petdesetletne stalne goste, vidimo obraze, ki jim verjamemo. Duša prijateljske komedije je vedno kemija, in če par Carlobianchi in Doriano deluje, je pol bitke že dobljene.
Zakaj bi lahko bil odličen in kje bi se lahko zalomilo?
Kaj govori v prid filmu:
- Osnovna ideja je preprosta in univerzalna. Vsak pozna kakšnega Carlobianchija ali Doriana, in priznajmo si, vsi smo bili kdaj tudi Giulio.
- Spopad generacij je lahko odličen vir humorja in čustev. Srečanje izginjajoče generacije in negotovega mladeniča le redko ne deluje.
- Premiera v Cannesu namiguje, da nas ne čaka glasen humor, temveč humor z značajem in posluhom za ljudi.
In kje so tveganja?
- Filmi o pohodih po lokalih se hitro začnejo ponavljati: nov bar, nov kozarec, nov pijan monolog. Če za tem ni loka, se gledalec hitro utrudi.
- Nostalgičen poklon je lahko lep, lahko pa tudi preveč zazrt sam vase.
- Sto minut je idealna dolžina, a če se ritem zatakne, se lahko tako ohlapno zgrajen film na sredini usede.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za vse, ki imajo radi melanholični humor italijanskih filmov, road movieje, zgrajene na likih, in zgodbe, v katerih ena naključna noč spremeni vse.
- Raje izpusti, če: Za tiste, ki si želijo hitre hollywoodske komedije, natrpane s šalami, ali ki jih moti, če film bolj kot na preobrate stavi na vzdušje.
Če ti je všeč, poglej tudi: Il sorpasso (1962), Božja roka (2021), Sideways (2004), Še ena runda (2020)
Pogosta vprašanja
O čem govori film Le città di pianura?
Dva petdesetletnika brez denarja, Carlobianchi in Doriano, spoznata plahega študenta arhitekture Giulia. Iz srečanja nastane kaotična pustolovščina po beneški nižini, ki postavi na glavo tudi Giuliove ljubezenske načrte.
Koliko traja film?
Le città di pianura traja 100 minut.
Kdo je režiral Le città di pianura?
Film je režiral Francesco Sossai, premiero pa je doživel na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu.
Kdo igra v filmu?
Glavne vloge igrajo Filippo Scotti, Sergio Romano, Pierpaolo Capovilla, Roberto Citran in Andrea Pennacchi.
Bi z njima prisedli še na eno rundo?
Jaz zagotovo. Le città di pianura ne sodi med velike spektakularne uspešnice, in prav zato je zanimiv. Obeta se majhna italijanska komedija po meri človeka, ki si glede na premiero v Cannesu in drzen poklon želi več kot le nasmejati. Če bo Sossai zadel pravo razmerje med smehom in melanholijo, je to lahko eno prijetnejših presenečenj sezone. Moja pričakovana ocena je močna sedmica, film, po katerem dobiš željo poklicati kakšnega starega prijatelja. Le pri tistem zadnjem kozarcu bodimo previdni.