Jaz, rdeča panda, recenzija: ko je odraščanje dobesedno kosmato in rdeče
V življenju vsakega najstnika pride trenutek, ko se mu zdi, da je prerasel lastno kožo. Film Jaz, rdeča panda ujame prav ta trenutek in ga zavije v ogromen, mehak, rdeč kožuh. Film Domee Shi je glasen, kaotičen in neznansko ljubek, o tem, kako težko je biti hkrati pridna hči in to, kar si, pa govori z redko iskrenostjo.
Jaz, rdeča panda je ena najpogumnejših in najbolj ganljivih animacij zadnjih let. Včasih je preglasna, a natanko toliko, kot je preglasen trinajstletnik.
Podatki o filmu
| Original | Turning Red |
|---|---|
| Režija | Domee Shi |
| Igrajo | Rosalie Chiang, Sandra Oh, Ava Morse, Hyein Park, Maitreyi Ramakrishnan, Orion Lee |
| Žanr | Animirani filmi, Družinski filmi, Komedije, Fantazijski filmi |
| Dolžina | 100 min |
| Država | Ameriški filmi |
O čem govori Jaz, rdeča panda, brez razkrivanja zgodbe?
Glavna junakinja je Mei Lee, trinajstletnica, ki je samozavestna, glasna in polna energije, hkrati pa se na vse kriplje trudi, da bi bila v materinih očeh popoln, vesten otrok. Seveda je tu še vse, kar spada k tej starosti: nova zanimanja, prijateljstva, ki čez noč postanejo pomembnejša od družine, in telo, ki je iz dneva v dan bolj tuje.
Njena mama Ming je vedno v bližini. Res vedno. Sama temu pravi skrb, Mei pa to, kot vsak najstnik, prej ali slej začuti kot objem, ki duši. In kot da to ne bi bilo dovolj, pride preobrat: kadarkoli se Mei preveč razburi, to pa je skoraj ves čas, se spremeni v velikansko rdečo pando.
Več vam vnaprej ni treba vedeti. Večina filma zraste iz te preproste, a genialne zamisli, z njo pa pove veliko več, kot bi pričakovali na prvi pogled.
Metafora, ki je končno nihče ne obhaja
Animirani filmi se odraščanju radi previdno izognejo in ga opazujejo z varne razdalje. Jaz, rdeča panda ni tak. Preobrazba v rdečo pando je tu odkrito in brez zadrege metafora pubertete: nenadnih čustvenih izbruhov, sramu, želje, da bi skril, kar se ti dogaja, in spoznanja, da tega preprosto ne moreš izklopiti.
Prav to me je osvojilo. Film ne pridiga in se ne razlaga na dolgo in široko, ampak naravnost pove, da je to obdobje nerodno, neprijetno in včasih smešno, in da je s tem čisto vse v redu. Malo družinskih filmov si upa temi priti tako blizu in ob tem ves čas ostati zabaven.
Enako pomembna je druga plast: odnos med materjo in hčerjo. Ming ni zlobna in ni karikatura, temveč starš, ki ljubi, se boji in nadzoruje, pogosto vse hkrati. Najmočnejši trenutki filma niso spektakularni prizori s pando, temveč tisti, v katerih se ženski preprosto ne razumeta, čeprav si to močno želita.
Rosalie Chiang in Sandra Oh: dva glasova, en vulkan
Rosalie Chiang kot glas Mei opravi izjemno delo. Njena Mei je hkrati nadležna, prisrčna, smešna in boleče ranljiva, skratka natanko taka kot pravi trinajstletnik. V njenem glasu sta tako prekipevajoče navdušenje kot hipni zlom, ko ugotovi, da svet ne deluje tako, kot bi si želela.
Sandra Oh je kot Ming skrito orožje filma. Kdor jo pozna iz prejšnjih vlog, ve, kako dobro obvlada napete, intenzivne like, tu pa to izbrusi v materinsko ljubezen zavito, srhljivo natančno obsedenost z nadzorom. Smejiš se ji, potem pa nenadoma ugotoviš, da nekje slišiš lastne starše.
Prijateljice, torej Miriam, ki ji glas posodi Ava Morse, Abby v izvedbi Hyein Park in Priya, ki jo govori Maitreyi Ramakrishnan, so druga polovica srca filma. Ta mala druščina je glasna, čudaška in brezpogojno zvesta, in redko je tako lepo videti animirano prijateljstvo, ki ni le kulisa okrog glavne junakinje. Ob njih nastopijo še Orion Lee kot Jin Lee, Wai Ching Ho kot glas babice in Tristan Allerick Chen kot Tyler.
Domee Shi, režiserka, ki ve, kaj boli
Ljubiteljem animacije je ime Domee Shi verjetno znano po Pixarjevem kratkem filmu Bao, ki je prejel oskarja in je prav tako z osupljivo čustveno močjo govoril o odnosu med materjo in otrokom. V filmu Jaz, rdeča panda to temo razvije v celovečerni obliki, in čutiti je, da gre za nekaj osebnega.
Režija je energična, skoraj hiperaktivna. Šale si sledijo hitro, kadri so polni drobnih, zabavnih podrobnosti, gibanje likov pa pogosto spominja na pretiran, prožen slog animeja. Ne bo vsem všeč, meni pa je bilo prav to všeč: film je videti tako, kot se počutijo možgani najstnika. Pregreto, pisano in malce kaotično.
Še posebej cenim, da se Shi ne boji, da bi bila junakinja včasih antipatična. Mei dela napake, je sebična, laže, film pa ne hiti, da bi jo opravičil. Zato je verodostojen.
Kje se panda spotakne?
Film ni popoln in to tudi noče biti. Njegovo največje tveganje je prav slog: nenehna naglica, glasen humor in veliko kričanja lahko čez čas utrudijo, zlasti odrasle gledalce, ki imajo raje mirnejše, bolj melanholične animacije.
Tudi tretje dejanje stavi bolj na spektakel in velike geste kot na nežnejša čustva, ki so v prvi polovici delovala tako dobro. Izkušnje to ne pokvari, a opaziti je, da tu glasnost včasih prevlada nad srcem.
In še nekaj: film se izrazito osredotoča na določeno izkušnjo, na svet najstnic. Po mojem je to vrlina, se pa lahko zgodi, da ga ne bodo vsi doživeli enako blizu.
Komu je ta pravljica v resnici namenjena?
Na papirju je to družinski film, v resnici pa je narejen predvsem za dve generaciji: za najstnike, ki zdaj doživljajo vse to, kar doživlja Mei, in za njihove starše, ki se šele učijo, kako jih spustiti. Če ga gledajo skupaj, se lahko iz tega razvije dober pogovor.
Velja vedeti, da tema, telesne in duševne spremembe v puberteti, nagovarja predvsem starejše otroke, kar je pri animaciji morda presenetljivo. Z mlajšimi je pametno gledati skupaj in se po ogledu pogovoriti.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Najstnikom, ki se ravno učijo krotiti lasten vulkan, in staršem, ki bi jih radi razumeli. Pa vsem, ki imajo radi drzno, pisano animacijo s srcem.
- Raje izpusti, če: Tistim, ki jih moti glasen, hiter humor v slogu animeja, ali si želijo tišje, bolj lirične pravljice. Čisto majhnim otrokom pa ga zaradi teme manj priporočam.
Če ti je všeč, poglej tudi: Vrvež v glavi (2015), Luca (2021), Encanto (2021), The Mitchells vs. the Machines (2021)
Pogosta vprašanja
O čem govori film Jaz, rdeča panda?
O trinajstletni Mei Lee, ki se spopada s spremembami odraščanja in s pretirano zaščitniško mamo, ob tem pa se vsakič, ko se preveč razburi, spremeni v velikansko rdečo pando.
Kako dolg je film Jaz, rdeča panda?
Film traja 100 minut.
Ali je film Jaz, rdeča panda primeren za otroke?
Namenjen je predvsem starejšim otrokom in najstnikom. Z mlajšimi ga je dobro gledati skupaj in se po ogledu pogovoriti o odraščanju, ki je glavna tema filma.
Kdo je režiral film Jaz, rdeča panda?
Režirala ga je Domee Shi, izvirni naslov ameriškega animiranega filma pa je Turning Red.
Kdo v izvirni različici posodi glas Mei in njeni mami?
Meilin Lee govori Rosalie Chiang, njeno mamo Ming pa Sandra Oh.
Se splača zlesti pod rdeči kožuh?
Po mojem vsekakor. Jaz, rdeča panda je tista vrsta animacije, ob kateri se otrok krohota, starš pa se nekje sredi filma zaloti, da ima cmok v grlu. Je glasen, včasih je vsega preveč, a je pošten, pogumen in smešen, govori pa o stvareh, o katerih večina družinskih filmov raje molči.
Če imate doma najstnika ali se še spomnite, kako je bilo to biti, filma ne smete izpustiti. Sam ga brez zadržkov štejem med najbolj osebna dela sodobne animacije, in sploh mi ni žal, da mi je zaradi njega duša postala malce kosmata.