Legenda o Tarzanu, recenzija: ko gospodar džungle nosi obleko in bi se je najraje znebil
Tarzan svoje zgodbe ne začne na drevesu, temveč v londonskem salonu, s kravato okoli vratu, in to je najboljša ideja tega filma. David Yates ni želel posneti še stote zgodbe o izvoru. Zanimalo ga je, kaj se zgodi, ko je divjak že zdavnaj postal gentleman, potem pa ga preteklost dohiti. Koliko mu je pri tem uspelo, bomo podrobno pogledali.
Lep, resno zastavljen in ponekod osupljiv pustolovski film, ki začne z boljšimi idejami, kot jih pripelje do cilja, a za deževen večer povsem zadostuje.
Podatki o filmu
| Original | The Legend of Tarzan |
|---|---|
| Režija | David Yates |
| Igrajo | Alexander Skarsgård, Christoph Waltz, Samuel L. Jackson, Margot Robbie, Djimon Hounsou, Jim Broadbent |
| Žanr | Fantazijski filmi, Akcijski filmi, Pustolovski filmi |
| Dolžina | 110 min |
| Država | Kanadski filmi, Britanski filmi, Ameriški filmi |
O čem govori? Pod frakom še vedno tli divjina
John Clayton je dobro oblečen in lepo vzgojen meščan viktorijanske Anglije. Vsaj tako je videti že desetletje. Vsi verjamejo, da je divjak v njem za vedno izginil, nato pa izve, da se v njegovem nekdanjem domu, Kongu, dogajajo grozljive stvari. Rudnik si brezobzirno prilašča nova ozemlja in ogroža tudi njegove stare prijatelje.
Clayton se vrne in se spopade z uničujočo silo civilizacije. Medtem se počasi, plast za plastjo, spet spreminja v tistega, kar je bil od rojstva. Ko z njega odpada obleka, znova postaja Tarzan, gospodar džungle in zaveznik divjine. To je izhodišče in več kot toliko vnaprej niti ni treba vedeti.
Osnovna ideja mi je resnično všeč. Mit o Tarzanu poznamo vsi: zibanje na lianah, krik, Jane, opice. Filmarji so te podobe v zadnjem stoletju izrabili do konca. Tu pa dobimo junaka, ki je svojo legendo že preživel in jo mora zdaj, hočeš nočeš, znova obleči. To zrelejše in bolj melanholično izhodišče prinaša najzanimivejše trenutke filma.
Skarsgård, tihi kolos mišic
Alexander Skarsgård je v vlogi Johna Claytona oziroma Tarzana fizično popolna izbira, o tem ni dvoma. Visok je, žilav, v njegovih gibih je nekaj živalsko potrpežljivega, predvsem pa zna prepričati, da se ta mož v lastni civilizirani koži muči. Igra z malo besedami in veliko prepušča pogledu.
Težava je bolj v tem, da mu scenarij pogosto ne da dovolj snovi. Zadržan, vase zaprt Tarzan je kot koncept dober, a lik je občasno tako molčeč, da mora gledalec sam ugibati, kaj se dogaja v njem. Kljub temu Skarsgård ni šibka točka filma, v velikih fizičnih prizorih je celo izjemno prepričljiv.
Jane, Williams in zlobni kapitan
Margot Robbie kot Jane Porter prinese precej več ognja, kot ga vloga zahteva na papirju. Ni kričeča dama v stiski, kakršne so nas navadili stari filmi, ima humor in hrbtenico. Škoda, da jo zgodba vseeno občasno potisne nazaj v klasično vlogo ženske, ki jo je treba rešiti, saj bi Robbiejeva očitno zmogla več.
Samuel L. Jackson je kot George Washington Williams hkrati srce filma in njegov glavni vir humorja. On je tisti, ki se na norost džungle odziva kot zunanji opazovalec, in le redki znajo napet prizor razbremeniti s tako dobro umeščeno pripombo. Njegov tandem s Skarsgårdom deluje presenetljivo dobro in pustolovščini doda skoraj prijateljski buddy movie pridih.
Christoph Waltz kot kapitan Leon Rom ponudi točno to, kar od njega pričakujemo: vljudnega, odmerjenega in srhljivo mirnega zlobneža. In prav v tem je težava. Waltz ta lik od Neslavnih barab naprej igra v vedno novih kostumih in tudi tu ne doda ničesar presenetljivega. Profesionalno, gledljivo, a hitro pozabljeno. Djimon Hounsou ima kot poglavar Mbonga močno prezenco, Jim Broadbent pa je kot predsednik vlade prijeten, kratek preblisk.
David Yates in teža resnosti
Davida Yatesa večina pozna po zadnjih štirih delih serije o Harryju Potterju in njegov podpis je čutiti tudi tu: hladnejše barve, resen ton, velike, a nadzorovane podobe. Yates ni režiser razigranih pustolovščin, bolj mu ležijo temnejši odtenki, in takšna je tudi Legenda o Tarzanu.
To je hkrati vrlina in napaka. Vrlina, ker film noče biti naiven nostalgičen izdelek in si v ozadje upa postaviti resne teme, tudi kolonialno izkoriščanje. Napaka, ker mu pogosto manjkata lahkotnost in zagon, sproščeno veselje, ki ga pustolovski film potrebuje. Včasih deluje, kot da bi na vso moč želel biti pomemben in ob tem pozabi zabavati.
Tudi zgradba je nekoliko razdrobljena. Spominski utrinki iz Tarzanove preteklosti so lepi, a občasno zaustavijo zgodbo v sedanjosti, zato se 110 minut ponekod zdi daljših.
Podoba: osupljiva džungla, gumijaste živali
Vizualno film pušča mešane občutke. Pokrajine, gozdovi v megli, reke in množični prizori so spektakularni in imajo pravo veličino. Ko Tarzan končno svobodno drvi med drevesi, film zares ujame tisti prvinski občutek svobode, zaradi katerega imamo ta lik radi.
Računalniško ustvarjene živali pa ne prepričajo vedno. Gorile in druge zveri so ponekod impresivne, drugič pa se jim pozna, da so iz pikslov, kar v filmu, kjer je bistvo povezanost z naravo, boli bolj kot v kakšnem filmu o superjunakih. Glasba in zvočna kulisa sta zato močni: zvoki džungle, bobni in orkestralna spremljava lepo gradijo napetost.
Kaj deluje in kaj ne
- Deluje: zrelejše izhodišče, ki se izogne zgodbi o izvoru.
- Deluje: energija Samuela L. Jacksona in Margot Robbie.
- Deluje: veliki, osvobajajoči akcijski prizori med drevesi.
- Ne deluje: rutinski zlobnež Christopha Waltza.
- Ne deluje: ponekod preveč mračen in okoren ritem.
- Ne deluje: neenakomerna kakovost računalniških živali.
Tehtnica se na koncu nagne na pozitivno stran, a le malenkost. Gre za pošten, ambiciozen pustolovski film, v katerem je tičala tudi možnost odličnega filma.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za ljubitelje klasičnih pustolovskih filmov, ki si želijo resnejšo, temnejšo priredbo, ter za oboževalce Skarsgårda in Margot Robbie.
- Raje izpusti, če: Kdor pričakuje lahkotnega, veselega družinskega Tarzana, bo razočaran, za najmlajše pa film zaradi mračnejšega tona in nasilja ni primeren.
Če ti je všeč, poglej tudi: Tarzan (1999), Greystoke: The Legend of Tarzan, Lord of the Apes (1984), Knjiga o džungli (2016), The Lost City of Z (2016), Mumija (1999)
Pogosta vprašanja
Kdaj je izšla Legenda o Tarzanu?
Film je v kina prišel poleti 2016.
Koliko traja Legenda o Tarzanu?
Film traja 110 minut.
Kdo je režiral Legendo o Tarzanu?
Film je režiral David Yates.
Kdo igra Tarzana in Jane?
Johna Claytona oziroma Tarzana igra Alexander Skarsgård, Jane Porter pa Margot Robbie. Glavnega zlobneža, kapitana Leona Roma, upodablja Christoph Waltz.
O čem govori Legenda o Tarzanu?
John Clayton, ki živi civilizirano življenje, izve, da se v njegovem nekdanjem domu, Kongu, širi brezobziren rudnik in ogroža njegove prijatelje. Zato se vrne in znova postane Tarzan.
Se je danes še vredno zavihteti na lianah k temu Tarzanu?
Da, a z zmernimi pričakovanji. Legenda o Tarzanu ni postala sodobna klasika, kakršno bi glede na zasedbo in izhodiščno idejo lahko upali, je pa daleč od poloma, za kakršnega so jo nekateri razglasili. Skarsgård je prepričljiv, Robbiejeva in Jackson platno napolnita z življenjem, nekateri prizori pa zares vrnejo čar gospodarja džungle. Če si za len večer želiš resnejše in vizualno bogate pustolovščine, te bo ta film pošteno postregel. Le ne pričakuj, da ti bo ostal v spominu kot velike pustolovske uspešnice. Od mene dobi dobrohotno, a odločno sedmico.