Lepotica in zver, recenzija: je dovolj čarobnosti za igrano predelavo?
Obstaja nostalgija, ob kateri se hkrati nasmehnemo in postanemo sumničavi, in film Billa Condona iz leta 2017 vzbudi natanko to. Igrana različica Lepotice in zveri je prišla z ogromnim proračunom, bleščečim gradom in Emmo Watson, da bi znova povedala pravljico, ki jo znamo na pamet. Ostaja le vprašanje: ali potrebujemo isto zgodbo, samo dražjo?
Razkošna, ljubka in mestoma preveč previdna ponovna pripoved, ki največ dolguje igralski zasedbi in vizualni podobi.
Podatki o filmu
| Original | Beauty and the Beast |
|---|---|
| Režija | Bill Condon |
| Igrajo | Emma Watson, Dan Stevens, Luke Evans, Josh Gad, Kevin Kline, Hattie Morahan |
| Žanr | Družinski filmi, Fantazijski filmi, Romantični filmi |
| Dolžina | 129 min |
| Država | Ameriški filmi |
Ista pravljica v novi preobleki
Zgodbe skoraj ni treba predstavljati, a vseeno na kratko: Belle, bistra in lepa mladenka, ki je v primerjavi z okolico presenetljivo samostojna, se znajde v gradu pošasti, kjer mora živeti kot ujetnica. Postopoma premaga strah, se spoprijatelji z začaranim grajskim osebjem in sčasoma za strašljivo zunanjostjo prepozna nežnega, čutečega princa.
To je vse, kar je treba vedeti, in po pravici povedano več niti ni potrebno. Moč te pravljice je ravno v tem, da jo poznamo: ne gremo v kino zato, da bi nas presenetila, temveč da bi jo znova doživeli. Film se tega dobro zaveda, zato ne poskuša z revolucijo. Raje skrbno in spoštljivo restavrira, kot muzejski kustos, ki staro sliko postavi v nov okvir.
To je hkrati njegova največja odlika in največja omejitev. Kdor si želi dobiti natanko tisto, kar si je zapomnil s filmskega platna, bo zadovoljen. Kdor je pričakoval drznejšo interpretacijo, se mu bo teh 129 minut mestoma zdelo bolj ponovitev kot ponovno rojstvo.
Emma Watson in princesa knjižni molj
Izbira Emme Watson za vlogo Belle je bila skoraj preveč samoumevna. Kdo bi po Hermioni iz filmov o Harryju Potterju bolj verodostojno odigral dekle, ki raje bere, kot da bi hrepenelo po dvorjenju najlepšega fanta v vasi? Watsonova liku res da inteligenco in trmo, v njenih očeh sta radovednost in kljubovalnost.
Nekoliko manj prepričljiva je pri petju. Ni slabo, a jasno je, da ni muzikalna igralka, zato je v velikih pesmih včasih bolj prijetna kot nepozabna. Kljub temu je njena prisotnost trdna in kot čustveno središče filma zdrži. Ikonična vloga to ne bo, je pa dostojna Belle.
Dan Stevens ima kot Zver težjo nalogo: lik je v veliki meri digitalen, zato mora igralec delati z glasom in očmi. Znajde se presenetljivo dobro, za čemernostjo Zveri čutimo ranjenost, počasi taleči se odnos med njima pa ima težo. Vendar nas digitalni obraz včasih odmakne od njega in so trenutki, ko pogrešamo resnično, otipljivo prisotnost.
Gaston in LeFou, skrito orožje filma
Če komu ta film res pristaja, je to Luke Evans. Njegov Gaston je napihnjen, narcisoiden, smešen in strašljiv hkrati, natanko tak, kot mora biti. Evans očitno uživa v vsakem trenutku, agresija, ki se skriva za njegovo nečimrnostjo, pa filmu prinese pravo napetost. Ni karikatura, temveč povsem prepoznaven človeški tip: vaški junak, ki ga vsi slavijo in ki ne zna sprejeti nobenega ne.
Ob njem Josh Gad kot LeFou poskrbi za velik del humorja. Gadov komični talent je dobro znan, dokazal ga je že kot Olaf v Ledenem kraljestvu, tudi tu pa odlično čuti ritem. Prizori dvojca Gaston in LeFou so med najbolj zabavnimi v filmu, polni energije in igrivosti.
Posebno veselje je Kevin Kline kot Maurice, Bellin oče. Kline igra zadržano in toplo ter iz redkih prizorov iztisne tisto tiho ljubezen, zaradi katere je odnos med Belle in očetom res verjeten. Med stranskimi liki pomembno vlogo dobi tudi Hattie Morahan, ki ima dvojno nalogo: je Agathe in hkrati Čarovnica.
Grad Billa Condona: razkošje na vsakem koraku
Bill Condon glasbenim filmom ni tujec, kot režiser filma Dreamgirls je že dokazal, da zna uprizoriti velike pevske točke. Ta izkušnja se pozna: koreografije, scenografija in gibanje kamere so samozavestni, veliki prizori pa resnično veličastni.
Vizualna podoba je ena največjih prednosti filma. Grad je razkošen, temačen in hkrati topel, vas je pisana in živahna, kostumi pa čudoviti. Začarano osebje, spremenjeno v predmete, je tehnično osupljivo, a tudi tu se pojavi vprašanje: namesto izraznih, zaobljenih risanih likov so realistično oblikovani svečniki in ure včasih manj ljubki. Gre za stvar okusa, a zame se je na tej točki del čara izgubil.
Glavna napaka režije je previdnost. Condon očitno ni hotel posegati v tisto, kar deluje, zato film zelo pogosto skoraj prizor za prizorom sledi izvirniku. To je varno, a redko presenetljivo.
Glasba, ki še vedno deluje
Pesmi so hrbtenica filma in na srečo zvenijo še danes enako dobro. Klasične melodije so dobile nove aranžmaje, velike skupinske točke pa ponudijo pravo kinematografsko doživetje. V najboljših trenutkih res pozabimo, da gledamo predelavo, in se preprosto prepustimo.
Zvok je bogat, orkestrska spremljava mogočna, film pa je najmočnejši, ko ga poganja glasba. Tišji, govorjeni deli se včasih zavlečejo, 129 minut pa je opazno več, kot bi zgodba potrebovala.
Kje čarovnija poide?
Največja težava filma je, da je v njem malo resničnega tveganja. Vse je lepo, vse je skrbno, vse je na svojem mestu, a redko začutimo, da bi imeli ustvarjalci o pravljici kaj svojega povedati. Predelava ima pravi smisel takrat, ko nekaj doda, ta različica pa izvirnik predvsem spolira.
Druga šibka točka je razkorak med digitalnimi liki in igralci iz mesa in krvi. Zver in prebivalci gradu so tehnično brezhibni, vendar ne zmorejo vedno prenesti enake topline kot njihovi risani predhodniki. Zato film čustveno deluje za stopnjo bolj oddaljen, kot bi moral.
Vse to ga seveda ne naredi za slab film. Pomeni le, da je dober film, ki bi lahko bil odličen, če bi si upal biti nekoliko pogumnejši.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Za vse, ki imajo radi klasične pravljice, spektakularne glasbene filme in zajetno mero nostalgije. Odlična izbira tudi za družinski večer s starejšimi otroki.
- Raje izpusti, če: Kdor od dobro znane zgodbe pričakuje drzno, svežo interpretacijo ali preprosto ne prenese muzikalov, bo v tem filmu našel malo novega.
Če ti je všeč, poglej tudi: Pepelka (2015), Levji kralj (2019), Aladin (2019), Mala morska deklica (2023), Grdobina (2014)
Pogosta vprašanja
Kdaj je izšla igrana različica Lepotice in zveri?
Film v režiji Billa Condona je izšel leta 2017.
Koliko traja Lepotica in zver?
Film traja 129 minut.
Kdo je režiral Lepotico in zver?
Film je režiral Bill Condon.
Kdo igra glavne vloge?
Belle igra Emma Watson, Zver pa Dan Stevens. V vlogi Gastona nastopa Luke Evans, LeFouja igra Josh Gad, Mauricea pa Kevin Kline.
O čem govori Lepotica in zver?
Bistro in samostojno mladenko Belle pošast zapre v svoj grad. Dekle se spoprijatelji z začaranim grajskim osebjem in za strašljivo zunanjostjo Zveri sčasoma prepozna nežnega princa.
Se je vredno vrniti v grad Zveri?
Da, a čudežev ne gre pričakovati. Lepotica in zver iz leta 2017 je čudovit, prijeten in dobro narejen družinski film, katerega največje odlike so vizualna podoba, pesmi in nekaj izvrstnih stranskih likov, s fenomenalnim Gastonom Luka Evansa na čelu. Emma Watson in Dan Stevens korektno neseta romantično nit, Bill Condon pa velike prizore vodi z zanesljivo roko.
Manjka pogum. Ta film je bolj poklon kot ponoven razmislek in kdor se je v pravljico že nekoč zaljubil, tudi tu ne bo razočaran, a zaradi nje verjetno ne bo pozabil risanke. Za deževno nedeljsko popoldne, z dobro skodelico čaja in družino, pa bi težko našli kaj boljšega.