Annabelle recenzija: najstrašnejša punčka, ki se nikoli ne premakne
Obstajajo igrače, ki jih v trgovini niti ne bi vzeli s police, in obstaja Annabelle, ki jo nekdo celo podari. Najbolj nepozabna stranska junakinja filma The Conjuring je leta 2014 dobila svoj film. Obraz punčke je tudi tokrat brezhibno srhljiv, zgodba okoli nje pa pogosto bolj vljudno potrka, kot da bi vlomila skozi vrata. Kljub temu se za deževen jesenski večer izkaže za presenetljivo dobro izbiro.
Vzdušna, korektno izpeljana, a preveč predvidljiva grozljivka s punčko, ki svoj sloves dolguje bolj porcelanastemu obrazu glavne junakinje kot scenariju.
Podatki o filmu
| Režija | John R. Leonetti |
|---|---|
| Igrajo | Annabelle Wallis, Ward Horton, Tony Amendola, Alfre Woodard, Eric Ladin, Kerry O'Malley |
| Žanr | Grozljivke |
| Dolžina | 99 min |
| Država | Ameriški filmi |
Darilo, ki bi ga bilo bolje vrniti
Izhodišče je klasično, skoraj učbeniško. John Form noseči ženi Mii podari staro punčko. Ljubka gesta, vsaj dokler mladega para neke noči doma ne napadejo člani satanističnega kulta. Po napadu ne ostaneta le kri in bolečina, temveč nekaj veliko hujšega od samih vsiljivcev: v hiši se sprosti sila, ki ima tudi obraz. Annabellin obraz.
Toliko je vredno vedeti vnaprej in iskreno povedano je to tudi dovolj. Film ne gradi na preobratih, temveč na počasi stiskajočem občutku, da se dom, ki se je zdel varen, in to sredi pričakovanja otroka, nenadoma spremeni v sovražno ozemlje. Ta kombinacija ranljive bodoče matere in nevidne grožnje je star in preizkušen recept grozljivk, film pa niti ne skriva, od kod črpa.
Mia, John in punčka, ki vse zasenči
Mio igra Annabelle Wallis in že samo ujemanje imen je majhna kozmična šala, ob kateri se je ekipa gotovo nasmejala. Wallisova je simpatična in prepričljiva v vlogi tesnobne ženske, ki ostaja vse bolj sama, velik del filma pa se pravzaprav odvija na njenem obrazu, ko sum počasi dozori v gotovost. Ob njej Ward Horton kot John igra dobronamernega, a nekoliko odmaknjenega moža, čigar lik žal ne dobi veliko globine.
Med stranskimi liki izstopa Evelyn, ki jo igra Alfre Woodard, igralka, ki zna liku v enem ali dveh prizorih dati težo. Tony Amendola kot oče Perez prinese nepogrešljivo duhovniško figuro žanra, Eric Ladin igra detektiva Clarkina, Kerry O'Malley in Brian Howe pa se pojavita kot zakonca Higgins. Lepa, urejena zasedba, a priznajmo si: predstavo tako ali tako ukrade punčka, ki ne premakne niti ene obrazne mišice.
Snemalec, ki je postal režiser
Na režiserskem stolu sedi John R. Leonetti, ki je prej delal kot direktor fotografije, med drugim tudi pri filmu The Conjuring Jamesa Wana, iz katerega lik Annabelle izvira. To ozadje se vidi: posnetki so skrbni, kompozicije premišljene, stara hiša, temni hodniki in somračna otroška soba pa so videti natanko tako, kot morajo v dobrem filmu o strahovih. Leonetti ve, kam postaviti kamero, da gledalec začne pozorno pregledovati robove kadra.
Manj samozavesten je pri ritmu. Film pogosto predolgo gradi napetost z enakimi prijemi in ko bi moralo počiti, že vemo, od kod bo prišlo. Kot da bi režiser bolj zaupal svojim podobam kot lastni zgodbi. Kar je deloma tudi razumljivo.
Ko deluje: počasna, tiha groza
Ne bodimo krivični: nekateri prizori so res uspeli. Najmočnejši trenutki filma so tisti, v katerih se skoraj nič ne zgodi, le predmet je na napačnem mestu, le zvok prihaja iz sosednje sobe, le punčka gleda malce drugam kot prej. Takšna minimalistična groza se vtisne veliko globlje kot katerikoli glasen preplah.
- Vzdušje: starinska oprema in topla, a hkrati tesnobna barvna paleta filmu odlično pristajata.
- Zvok: škripanje, tišina in nenadni hrupi so ponekod odmerjeni mojstrsko.
- Punčka sama: preprosto čudovito grda. Dovolj je, da jo pogledaš.
Kjer spodrsne: predvidljivo strašenje
Težava je, da film prepogosto poseže po najcenejšem orodju, nenadnem glasnem preplahu. Nekaj časa to deluje, a sčasoma se gledalec nauči koreografije in se stisne že vnaprej, kar ubije prav presenečenje. Scenarij je poleg tega precej shematičen: liki sprejemajo napačne odločitve točno tam in takrat, kot to zapoveduje pravilnik grozljivk.
Kdor je ta svet spoznal prek filma The Conjuring, bo opazil, koliko manj globoka in manj priljubljena je tukajšnja družina. Tam smo se bali za junake, tu bolj za lasten mir. Dolžina 99 minut pa je prijetno zbita in film svoje zgodbe ne vleče po nepotrebnem.
Grozljivka s punčko, ena najstarejših nočnih mor
Zakaj sploh porcelanasta punčka tako dobro straši? Ker je domača, ima človeško obliko, pa vendar ni živa. Je natanko vmes in prav ta vmesnost gledalcu ni prijetna. Zgodovina filma je polna tega strahu, od Chuckyja iz filma Child's Play do punčk, ki sedijo na policah starih hiš strahov. Annabelle se uvršča v to tradicijo in je v najboljših trenutkih tudi vredna nje.
Motiv nosečnosti pa je od filma Rosemary's Baby eno najmočnejših orožij grozljivke: telo, ki ni več le naše, prihodnost, ki je ogrožena, in okolica, ki nam ne verjame. Film to linijo spretno izkoristi, čeprav je ne izčrpa do konca.
Komu ga priporočamo?
- Zate je, če: Tistim, ki imajo radi klasično grozljivko o strašeči hiši, ki se gradi počasi, in ki jih je svet filma The Conjuring že enkrat posrkal vase. Idealen film za skupen večer v zatemnjeni sobi.
- Raje izpusti, če: Kdor si želi izvirnih preobratov, globokih likov ali svežih rešitev, bo razočaran. In seveda tisti, ki imajo tudi doma na polici staro punčko.
Če ti je všeč, poglej tudi: The Conjuring (2013), Rosemary's Baby (1968), Child's Play (1988), Sinister (2012), The Exorcist (1973)
Pogosta vprašanja
Kdaj je film Annabelle izšel?
Film je izšel leta 2014.
O čem govori Annabelle?
John Form noseči ženi Mii podari staro punčko. Neke noči ju napadejo člani satanističnega kulta, po napadu pa se v hiši sprosti nekaj groznega: Annabelle.
Koliko traja Annabelle?
Film traja 99 minut.
Kdo je režiral Annabelle?
Film je režiral John R. Leonetti.
Kdo igra glavne vloge v filmu Annabelle?
Mio Form igra Annabelle Wallis, Johna Forma Ward Horton, ob njiju pa nastopajo še Alfre Woodard, Tony Amendola in Eric Ladin.
Je vredno Annabelle nocoj spustiti v dnevno sobo?
Če ne pričakuješ, da bo na novo izumila grozljivko, temveč si želiš lepo posneto, vzdušno in ponekod res srhljivo zgodbo o punčki, potem ja. Annabelle ni mojstrovina in iz sence filma The Conjuring nikoli zares ne stopi, a porcelanasti obraz glavne junakinje je tako ikoničen, da film prenese tudi skozi šibkejše trenutke. Ugasni luč, se usedi in ne glej proti polici. Ona te tako ali tako že gleda.